Anja Radaljac: Punčica

Založba: Litera
Leto izida: 2022
Spremna beseda: Vesna Liponik

Anja Radaljac s svojim tretjim literarnim delom, natančneje z drugim romanom, nadaljuje s konceptom prepletanja raznoterih tem, ki onemogoča enoznačne in površinske poskuse kategoriziranja njenih romanov. Prav tako spaja realno s fiktivnim in misterioznim, pri čemer se meja med njima vedno bolj briše, konec romana pa bralca pusti v negotovosti in nezmožnosti razlikovanja med njima.

Vsevedni pripovedovalec nas vodi skozi tekoče dogajanje, osredinjeno predvsem na naslovno punčico Lilit, nekaj poglavij pa je posvečenih tudi predstavitvi Nacetovega življenja, ki v zgodbo vnese agresijo, kriminal, zastrahovanje in zasledovanje, zaradi česar bi obravnavani roman najlažje opredelili kot kriminalko ali psihološki triler. Lilit uvodoma prejme pošiljko okrvavljenih spodnjih hlačk, ki jih je pred nekaj dnevi vrgla v smetnjak. Poskusi ustrahovanja se nadaljujejo s porcelanasto punčko z razbito glavo, nastavljeno na njeno okensko polico. Avtorica protagonistko s stopnjevanjem histerije in strahu pred zalezovalcem oddaljuje od zunanjega sveta, lahko bi rekli tudi resničnosti, hkrati pa povečuje obseg neverjetnih in utopičnih/fantastičnih opisov srečanj z vampirji. Na nekaj več kot sto strani dolgem romanu predstavi obdobje Lilitinega življenja, ko vanj vstopa Nace, zgodbo pa občasno preseka s pripovedovanjem o Nacetovem haluciniranju vampirja Franca in Lilitinim (vampirskim) pacientom, ki ga kot klinična psihologinja dnevno srečuje v psihiatrični bolnišnici.

Lilit kasneje na svojem vrtu na fižolovkah najde nasajeno srnino glavo, kravji rep in prašičje parklje, v kuhinji pa lonec z bogračem. Slednje Lilit pretrese najhuje, saj skoraj ne razlikuje med živalskim in človeškim bitjem. To je povezano s pomembno Lilitino značilnostjo, globokim simpatiziranjem z živimi bitji, zaradi česar se odloči za veganstvo, ki pa zaradi glavne teme ustrahovanja ostane v ozadju. »Med brskanjem po njenih javnosti odprtih družbenih omrežjih jo je spoznal za Karen – na Facebooku, Instagramu in Twitterju je delila objave obskurnega medija Animot, spletnega medija za intersekcijsko obravnavo vprašanja nečloveških živali, vabila na kvir in feministične performanse ter razstave in podpirala ekološke kampanje.« Tako Lilit (drži pa tudi za avtorico) opiše Nace Rak, zavarovalniški agent, ki se že od otroštva spopada z vseprisotnim občutkom nevidnosti, napadi tesnobe, depresije, v zadnjem času pa tudi halucinira pogovore z vampirjem. Lilit spozna v času prisilne hospitalizacije v zaprtem oddelku klinične bolnišnice. Zapomnil si je njen nasmešek, preden je dobil tri injekcije s pomirjevali, ki ga je interpretiral kot zaničljivega, posmehljivega ali celo privoščljivega. Maščevanje njej vidi kot priložnost za maščevanje ustanovi in sistemu, ki ga neuspešno zdravita. Ob kraji njenih spodnjih hlačk se na poti domov prvič počuti, kot da ni sam. Tudi Lilit se v službi dnevno srečuje z vampirjem Pajkom, kot ga poimenuje sama, sicer pa dobi diagnozo nedefinirane shizofrenije. Pacient jim povzroča precej težav: uspe mu vdreti v prostor, kjer se hladi darovana kri, in celo ubije medicinsko sestro na oddelku. 

Dva vampirja (Nacetov in Lilitin) pravzaprav oblikujeta dve pomembni stališči romana: agresijo in ekologijo. Nace s svojim vampirjem Francem simbolizira invazijo, nevarnost, vdor v zasebnost, v Lilitino intimo. Destruktivna glasba skupine Darkthrone, ki jo je Nace poslušal že v otroštvu, je najverjetneje pripomogla k razvoju psihičnih težav in naraščajoči želji po maščevanju. Čeprav je skupina provokativne antisemitske izjave kasneje zanikala, avtorica implicira podobnost izvora Nacetove agresije s fašizmom in neonacizmom. Lilitin vampir Pajk pa predstavlja primerjavo med vampirizmom in kapitalizmom – oba koncepta pravzaprav zažirata svojo lastno vrsto, kot je v Kapitalu utemeljil že Marx. Na koncu za lastno potešitev Pajk pije celo lastno kri. Lilit se od zažiranja v lasten bivanjski prostor, planet Zemlja, oddaljuje s prakticiranjem veganstva, recikliranja, čim manjše porabe, čim manj nepotrebnega onesnaževanja in z ozaveščanjem družbe okrog sebe. Pajkovo vedenje poimenuje za vedenje »nekst levl karnizma«. Avtorica s tem podaja kritiko izkoriščevalskega odnosa človeštva do živali in živinorejske industrije, ki prav tako radikalno pospešuje odmiranje planeta. Obe stališči se udejanjita pri Lilit, ki zaradi krivde priviligiranega poskuša zmanjšati svoj ogljični odtis, ideologije, ki se v nasprotju z drugo svetovno vojno niso končale, pa ji to poskušajo preprečiti oziroma jo ogrožajo. Nace sicer svoje agresije ne stresa na Lilit zaradi njenega okolju prijaznega delovanja in boja, deluje bolj iz lastnih interesov ali celo iz lastne zlobe do drugega, pa tudi iz omenjene ideologije. Nace se kljub težkim diagnozam in stalnim prividom vampirja od nasilja in agresije ob koncu romana nekoliko oddaljuje. Upre se Mihevcu, vodji tolpe, kamor je bil sprejet, pomembneje pa je, da njegov vampir Franc (dokončno?) začenja bledeti, vse do skrajne prosojnosti. 

Lilit na koncu zapusti (neučinkoviti) sistem kliničnega zdravljenja duševnih bolezni, kar napoveduje že izvor njenega imena. Mitološki pomen nakazuje, da gre za prvo Adamovo ženo, ki Raj zapusti zaradi njune neenakopravnosti. Je ženska, ki se samovoljno izključi iz skupine, da bi dosegla samostojnost. Naša junakinja tega ne stori samo na koncu romana, ampak to počne že vse svoje življenje s tem, da sledi načelu maksimalne samozadostnosti in se preseli v zapuščen ladijski kontejner na robu gozda, kjer v širši okolici ne živi nihče drug. Oddaljenost in distanciranje začutimo tudi v njenih odnosih do mame, očeta in celo najbližjih prijateljev in partnerjev. Popolnoma se odpove tudi nasilju, ki ga v roman vnaša Nace, in sicer s tem, da svojo pištolo Beretto razstavi na koščke in jih kot figurice pušča za sabo ob sprehajalnih poteh in pravzaprav povsod, kamor jo zanese pot. Lilit šele po tem lahko zaživi brez prisotnosti vampirjev, ki imajo negativno konotacijo in so tesno povezani s prevladujočo temo romana – agresijo.

Lilitina usoda ob koncu romana morda zveni osamljeno in hladno, vendar bralec ne dobi občutka, da gre za veliko spremembo v njenem življenju. Zaradi vseprisotne tretjeosebne perspektive pripovedovalca nikoli ne slišimo Lilitinih pravih misli ali čustev. Tudi ob prijateljih ali partnerjih se način pripovedovanja ne spremeni oziroma atmosfera ostaja nenehno tesnobna in zaznamovana s strahom. To lahko razumemo kot obremenjenost Lilitinih misli z zasledovalcem. Pripoved vseeno ostaja tekoča, sodobna in se bralcu vsaj nekoliko približa s pisanjem dialogov v dialektu, specifičnem za celjsko oz. laško regijo. Jezik deluje zelo sodobno, saj poskuša nagovarjati in vključevati vse spole z uporabo nebinarne oblike – s štiripičjem. Inovativnost sloga pa se kaže v avtoričini izbiri besed, ki so pogostokrat nenavadne in redke: brezmoč, neprekrivnost, prisotnik, okokoniti, brezbesedje … 

Roman torej prepleta teme ekologije, feminizma, spolnosti, agresije, fantastike, kriminala in morale, je jezikovno zelo zanimiv ter poln prikrite simbolike, ki zahteva bralčevo razmišljanje in raziskovanje. Konec zgodbe še ne pomeni razrešitve ali pomiritve niti glavnega lika niti bralca. V intervjuju je avtorica povedala, da »Punčica nekako pripoznava, da odgovora na vprašanje, kako se spopasti s sistemskimi oblikami zatiranja, pogosto pa tudi, kako se spopasti z grožnjami na individualni ravni, (še) nimamo, posebej ne, ko klasična orodja odpovedo. V tem smislu torej težko rečem, da Punčica ponuja neko jasno, dokončno ‘novo moralo’«. Lilitin odsek življenja, ki ga opiše roman, res deluje le kot odsek. Kot da je ne spoznamo v celoti oziroma jo spoznamo le v turbulentni in kritični točki, njen konec pa prav tako ni dokončno zapisan. Lilit na prav to človeško lastnost negotovosti, neracionalnosti in ne nujne pomiritve z introspektivno ter lirično mislijo spomni vampir Pajk: »torej […] čutte, da ste neživi? nč ni sam po seb živo, gospa.«

______________________________________________