20. 4. 2015 / Literatura

Andrej Tomažin: Stramorjevi koraki

Prvenec Andreja Tomažina Stramorjevi koraki je večplasten tako na ravni forme kot tudi vsebine. Na prvi pogled je knjiga zbirka kratkih zgodb, kar prav tako potrjuje dejstvo, da sta bili dve zgodbi, ki se v knjigi pojavita na začetku, predhodno objavljeni v reviji Literatura. Na takšen način jo dojemamo tudi ob bolj površnem branju, saj so zgodbe med seboj na videz povezane le s tematiko, osebe in dogajalni čas se spreminjajo, povezovalni motivi pa so vpleteni tako implicitno, da jih zlahka spregledamo. Pa vendar obstajajo, kar daje knjigi nekakšen dvojni značaj: zagotovo gre torej za zbirko kratkih zgodb, ki pa jih lahko beremo kot nekakšen fragmentarni roman, kot je zapisala Gabriela Babnik. Zgodbe si ne sledijo kronološko, nekakšen namig k branju le-teh pa nudi shema električnega krogotoka na prvi strani knjige, ki pa ne poda jasne razlaga o hierarhiji zgodb, na osrednje mesto postavi le zgodbo Vojakovo zadoščenje – prav v tej zgodbi, ki je v knjigo uvrščena kot zadnja, se namreč razodene povezovalni motiv. Ohlapna struktura in pogosta časovna nedoločenost omogočata branje zgodb na način ločenih enot, knjiga kot celota pa kot že omenjeno deluje kot roman, v katerem glavne vloge ne igra posamezna oseba, temveč dogajalno okolje.

 

Na podobno dvojen način se knjiga bere tudi vsebinsko, saj so protagonisti pogosto preprosti, zgodbe pa brez pravih zapletov, vendar že malo podrobnejše branje razkrije pravo globino napisanega. Stramorjevi koraki opisujejo štajersko podeželje in njegove prebivalce med letom 1950 in sedanjostjo. V njih srečamo ljudi, ki so razpeti med stereotipno predstavo o slovenskem kmetu ter izdelanim razmišljujočim individuumom. Vse like preveva »podravinska melanholija«, nekakšno »ciklično izmenjevanje asketskega obupa in preroške vdanosti s krajšimi trenutki šumenja medsebojnih odnosov«. Zdi se, da so vsi ujeti, kot kutina v naslovni zgodbi, ki je v resnici nihče ne želi. Na mestu, kjer je ukoreninjena, ostane preprosto zato, ker jo je tja zasadil nek starejši rod. Liki Tomažinovih zgodb so zato obremenjeni s temami, ki še danes veljajo za tabu in jih po navadi ne srečujemo v literarnih delih, ki se ukvarjajo z ruralno pokrajino. Kot vzrok ali posledica občutku odtujenosti tako nastopijo prostitucija, invalidnost, zasvojenost, ugrabitev, transseksualnost, incest, smrt. Vsakodnevno pijančevanje in kajenje tu ne predstavlja nikakršne umetniške dekadence, temveč grenak poskus pobega od vsakdana, megle alkohola in brezupa, v katero so ujeti vsi liki. Osebe so pogosto opisane kot sence, oropane svoje življenjskosti, ohromljene z rutino, posledično tudi čas velikokrat ni določljiv oziroma ni pomemben; leto je natančno določeno le v dveh zgodbah. To zgodbam prida občutek cikličnosti časa, kar še poveča klavstrofobijo, ki jo bralec čuti s Tomažinovimi liki. Ti so izdelani kompleksno, saj vsak skriva temnejšo plat ali pa ga zaznamuje telesna hiba. Pri tem je okvir realnosti večkrat presežen; izstopa naslovni junak zgodbe Milan S, ki ima fetalni alkoholni sindrom, najverjetneje pa je tudi otrok incesta, vendar ima v zameno za hendikep zmožnost vpogleda v spomin živih bitij prek dotika.

 

Povezujoč motiv zgodb je eksplicitna ali implicitna prisotnost vojne, ki se pojavi v skoraj vseh zgodbah, najbolj jasno pa se odrazi v zgodbi o dezerterju JLA leta 1991, ki ga skozi namige srečamo v treh različnih zgodbah. Vojna se večinoma kaže kot vzrok za moralno izpraznjenost v zgodnejših zgodbah, njene posledice pa so opazne tudi v dogajanju bližje sedanjosti. Tendenca, da sosed sodi soseda glede na politično uvrščenost med vojno, je danes še vedno aktualna, na podeželju pa še posebej pogosta. Vzporedno z motivom vojne je soočanje s smrtjo v Stramorjevih korakih nekako razvrednoteno, morda ravno zaradi pogostosti, s katero ga v delu srečujemo, morda pa zaradi nalezljive perspektive večine protagonistov, ki v smrti pravzaprav vidijo nekakšen izhod, odrešitev. Tako srečamo poboj zajetih vojakov in poskus samomora v zgodbi 11. 3. 1965, avtomobilski nesreči s smrtnim izidom v Izven ter Na rjavi zemlji ni dovolj prostora za njegovo seme, poigravanje z idejo detomora v Svoboda jecljati, v 11. 4. 1965 pa pisatelj na ekspresionističen ali celo absurden način opiše ure, ki jih žena preživi z moževim truplom. Ne cerkvena ne posvetna oblast trupla ne želita, ujet je v limbu, edini izhod iz bednega življenja, trenutek, »ko [mu] bo bog odpustil grehe in žena neprespane noči« mu je odvzet; na koncu se napihne in požre celotno hišo.

 

Če poskusimo Stramorjeve korake vpeti v kontekst mlade slovenske proze, ne moremo brez primerjave z lanskoletnim Kresnikovim nagrajencem, romanom Telesa v temi Davorina Lenka. Poleg motivov spolnosti, telesne hibe in obupa pri obeh knjigah naletimo na format »fragmentirane proze«, vendar je ta realiziran različno. Fragmentarnost je v Telesih posledica razdrobljenosti miselnega toka prvoosebnega pisatelja, ki se v romanu pojavi kot protagonist, medtem ko pri Tomažinu vsaka zgodba predstavlja strnjeno enoto, ki pa je hkrati fragment celotne knjige. Če Lenkovo delo gradi na pomenski izpraznjenosti postmodernizma, ter, po besedah Katje Perat, uporablja spolnost za metaforo postmodernizma ter postmodernizem za metaforo spolnosti, pri Tomažinu tega intelektualistično ciničnega pristopa ni opaziti. Kjer Lenkov pisatelj v prvi osebi govori o neuspehih pri samem procesu pisanja ter enači in prepleta žive osebe z literarnimi liki, Tomažin zgodbe svojih protagonistov pove zaradi njih samih, brez metafikcijskih tendenc. Postmodernističnemu pristopu se lahko izogne, saj njegovemu pisanju pomembnost daje svež način opisovanja slovenskega podeželja ter osredotočanje na dogodke, ki zaradi navidezne nepomembnosti še niso izpeti.

 

Kljub dejstvu, da je delo Tomažinov literarni prvenec, je njegov slog razgiban, skromnemu jeziku kmečkih pogovorov pa so nasprotni bogati opisi pokrajine in dogajanja, polni poglobljenega znanja z različnih področij; skozi branje se podučimo o vrstah nočnih metuljev ter etimologiji starogrške končnice »porn« in iz nje izvirajočih besed. Junake doživljamo tako skozi opise kot tudi skozi njihov jezik, večkrat nerodno izražanje ter presenetljivo trezna razmišljanja. Pogovorni izrazi so postavljeni ob bok akademskim formulacijam iz naravoslovnih in humanističnih področij, kar uspe ustvariti sliko kmečkega življenja, ukleščenega med propadajočo tradicijo in urbanizacijo, ki v okolje vdira preko asfalta nedavno zgrajene avtoceste. Ta visoki register ter meditacije o smrti in življenju so najverjetneje razlog, da je pisec spremne besede, Muanis Sunanović, opisal Tomažinovega kmeta, kot bi ta »bral novejšo francosko filozofijo«. Prav ta mesta namreč podirajo predsodke o nerazmišljujočem kmečkem prebivalstvu, saj se, četudi brez izobrazbe, protagonisti Stramorjevih korakov dokopljejo do nekaterih ključnih življenjskih resnic. Okolje je nerazdružljivo prepleteno z njegovimi prebivalci – do točke, ko jim skorajda predstavlja antagonista. Do te stopnje je Tomažin okolje lahko povzdignil le, ker vsakodnevno dogajanje v vaških gostilnah, nasilje za zaprtimi vrati in rutino kmečkih opravil dobro pozna, pri tem pa do napisanega ohrani pozicijo opazovalca, ki ne moralizira, le z občasnim postmodernističnim vdorom gledalca zbudi iz zatopljenosti ter ga opomni, da je presojanje njegova naloga.

 

Vendar pa poleg občasnih vdorov ter opomb v oklepajih, ki večkrat razkrijejo kakšen nujen podatek za razumevanje dogajanja, Stramorjevi koraki ne stremijo k potujitvenemu efektu, temveč bralca popeljejo na ogled slovenskega podeželja, ki ga večina nikoli ne doživi ali pa si ga celo ne želi doživeti. Kmetje, ki se že več generacij borijo z neizprosnim okoljem, ki obravnavajo žensko telo kot katerokoli drugo materialno dobrino, ki držijo posledice vojne v sebi še dosti trdneje in dosti dlje, kot bi to bilo potrebno, so v Tomažinovem pripovedovanju prikazani kot razmišljujoči, večplastni ljudje, ki se s trdim značajem in čustveno hladnostjo ne rodijo, temveč so v to prisiljeni zaradi nekakšne naturalistične kombinacije dediščine staršev ter okolja. Bralčevo najbolj kruto spoznanje je tako dejstvo, da je tudi navidezna vdanost v usodo v resnici le poskus pobega, način, kako pozabiti.

 

Optimized-22628_17905