Andrej Tomažin: Črvi
Črvi, druga knjiga Andreja Tomažina, so najprej in predvsem spekulativni poskus. Branje je temu primerno zahtevno – oziroma bolje: pisava sama se ne posveča vprašanjem branja. Če bodo ali so Črvi pomembna knjiga, ne bodo po branosti, ampak po tistih, ki jih utegnejo sprejeti kot svoj pisateljski program ali temelj svojega razumevanja sodobne literarne pisave. Črvi si torej ne postavljajo za cilj tako ali drugače učinkovati na bralca.
Na nek način gre za radikalizacijo in dosledno izpeljavo nastavkov iz Tomažinovega prvenca kratkoprozne zbirke Stramorjevi koraki. Enako kot tam gre tudi tu za nekaj, kar bi lahko imenovali sedimentna ali arhivska struktura. Zgodbe Stramorjevih korakov so naložene kot nekakšni izseki, ki jih vse skupaj vidimo v prerezu, ki ga zaznamuje določena nerazrešenost: točke, na katerih se zgodbe ustavljajo, se zdijo povsem naključne – metafora stroja, ki jo v spremni besedi k Stramorjevim korakom uporablja Muanis Sinanović, v spremni besedi k Črvom pa Marko Bauer, ni naključna, zastavlja se namreč vprašanje, zakaj se pisava ustavlja in spreminja prav tu, zakaj se ni preprosto nadaljevala, ko pa bi se tako očitno lahko izpisovala do nekega toposa razrešitve? Odgovor ne more biti drugačen kot strojen: očitno je pišoče indiferentno do naših vrednostnih hierarhij in pogojev našega občutja zadovoljstva.
Tekst je v Črvih še radikalneje razbit na nekakšne segmente, ki se sicer stikajo, a niso sklenjeni. Lahko bi se reklo, da drsijo drug poleg drugega, kar daje vtis kratkoprozne paradigme. Poleg te formalne značilnosti je na ravni tehnike izrazita raba raznolikih historičnih literarnih postopkov prejšnjega stoletja od (soc)realizma prek modernizma do postmodernizma, ki ravno vsled segmentiranosti teksta ostanejo eksplicirani, saj se Črvi odpovedujejo konstruiranju “zadnjega vzroka”, ki bi imel moč poenotenja raznolikih paradigem, segmentov in tehnik. Dvakrat so torej eksplicitno arhivski: najprej kot zbir ali presek korpusa povezanih tekstualnih elementov; potem pa še kot arhiv tehnik, ki ne pripadajo več našemu trenutku.
Arhivska struktura ima za svojo nujno posledico, da učinkuje kot projekcija, diagram oziroma presek. Ta struktura eksplicira Črve kot projekcijo njihovih zgodovinskih okoliščin, reflektira stanje besedila v njegovem trenutku. Zato mislim, da je upravičeno reči, da se Črvi trudijo misliti sodobno pisavo v odnosu do njenih predhodnikov – ne toliko izposojanje, prej mapiranje nekaterih elementov preteklosti v pisavi sedanjost in prihodnosti.
Črvi so zvesta projekcija, toda kot vsaka projekcija nujno fiktivni. To dejstvo pa še ni razlog, da bi jih brali kot samoreferenčno besedilo – niso fikcija po prekletstvu jezika – sicer z njimi ne pridemo nikamor, ampak se izgubljamo po slepih tokovih in poteh, ki jih vključujejo kot vsak dober zemljevid. Uporaba Črvov (kajti o branju ni posebno smiselno govoriti) je pač odvisna od potrebe (ki pa, kot vemo, ne obstaja). Črvi sami so zgrajeni z določeno nujnostjo, nihovo branje pa je podvrženo popolni kontingenci.Vstopimo lahko skorajda kjerkoli, zamisliti si je mogoče reorganizacijo besedila v drugih zaporedjih. Kartograf mora izrisati vse, uporabnika njegovega dela pa zanima le tisto, kar se tiče njegovega položaja in premikanja.
Skozi Črve se torej oblikujejo poti oziroma linije, ki jim je mogoče slediti in jih, včasih z naporom, zasledovati. Poleg formalno-tehnične linije arhiva bi na tem mestu izpostavil še dve.
Prvo je moč začrtati na podlagi analize likov, ki pogosto tvorijo dvojice. Temu bi morda lahko nekoliko redukcionistično rekli tema prijateljstva (ki ga prevevajo linije erotizma). Prijateljstvo med dečki, prijateljstvo starcev in dečkov … Ti liki se vseskozi gibljejo po meji norosti, pa tudi meji poznanega sveta. Razpade pa ta linija v apokaliptični združbi: kultu metafizikov, teologov, kartografov proti koncu romana. Prijateljstvo se razgradi in njegovi členi deloma nadaljujejo pot v združbi, ki se ukvarja (metaforično rečeno) s površino zemljevida, druga pa ponikne v rove in luknje.
To je druga pomembna linija: vprašanje lukenj, rovov in navrtanosti. Področja, ki jih mapirajo Črvi, so področja ponikanja in vznikanja. Vse je navrtano in po vsem kaj gomazi (kar je tudi strukturno pomembno za roman). Nasprotovanje jasni in presvetljeni površini in površnosti: ob bližnjem pogledu se pokaže, da je površina vsled svoje navrtanosti in prekopanosti veliko obsežnejša, kot smo si drznili misliti. Ni izključeno, da so Črvi projekcija le nekaj kvadratnih decimetrov naše vsakdanjosti.
Črvi so metafizična spekulacija o naših prostorih: krajih, ki jih naseljujemo in načinih, na katere jih naseljujemo. Tako literarnih kot izvenliterarnih. V tej projekciji se ne moremo prepoznati in se odsevati nazaj: do nas pride samo kakšno uho, kakšen prst, kakšen deviant, kakšna luknja. Če nismo pripravljeni priznati svojim ušesom zavesti, nimamo kam z vsem sočutenjem, ki nas napolnjuje ob podobi našega obraza. Izkrivljeno in groteskno, telesno in živo; naše neprepoznavne podobe. Črvi so čudovita, a nerazvidna slika našega časa in naše literature. Ne poznajo simbolov niti metafor. Ne stojijo na mestu izgubljenega niti na mestu koga ali česa drugega. Podobe in scene so ploskovite, na njih pa so označene točke, kjer smo skupaj z njimi prešli v kakšno luknjo. Ko beremo Črve, smo torej v položaju človeka, ki mora priti na neznan kraj v sicer domači pokrajini, na voljo pa mu je zgolj zemljevid, ki ga (še) ne zna brati.
