7. 2. 2022 / Literatura / Recenzija

Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Založba: Beletrina
Leto izida: 2021

Roman Krasni dnevi kot mnogi drugi izpod peresa Andreja E. Skubica zajema aktualno tematiko in je, z izjemo določenih odmikov, postavljen v slovenski prostor, ki ga rišejo večgeneracijski družinski spomini in reminiscence, skozi katere se preteklost povezuje s prihodnostjo, v ozadju vsega pa visi misel o človeški minljivosti. V romanu se intimne sfere preigravajo z družbenokritičnimi problematikami, vse skupaj pa je začinjeno z nekakšno retrospektivo družinskih spominov in kančkom skrivnosti.

Skozi spomine predstavnikov treh generacij iste rodbine odsevajo delčki življenja v različnih desetletjih in poganjajo misli o spremembah in razlikah v razmišljanju ljudi. Roman poleg dobre kriminalne zasnove, ki bralca vseskozi drži v suspenzu, uspešno preigrava in združuje različne perspektive raznih tematik, vseživljenjskih in vsakdanjih, v ospredje pa najprej stopi tista, za katero bi lahko rekli, da mnogokrat ostane za zaprtimi vrati, in to je družinska.

V romanu spremljamo rodbino Šauta, ožji del rodbine pa bi zaradi nekakšnih arhetipskih življenjskih dogodkov oziroma klasične strukture družinskih pripetljajev, ki se lahko v različnih situacijah pripetijo skoraj vsaki slovenski družini, dojeli kot tipično predstavnico slovenske družine. Oče je največkrat odsoten zaradi dela, mati pa je zelo aktiven in odločen družinski lik, ki si popoldneve krajša z urejanjem hiše in njene okolice. Njuna hčer, ki se zaradi odsotnosti staršev počuti zapostavljeno oziroma ji družina ne nudi take opore, kot bi si je v težkih trenutkih želela, se zateka v svet lastne domišljije in ni naključje, da je svoje poslanstvo našla ravno na področju umetnosti. Zaradi nezmožnosti komuniciranja oziroma predvsem odprtega iskrenega pogovora med družinskimi člani raste vedno večji zid, ki pa se proti koncu romana začne pod nekakšno neizbežno prisilo razpleta dogodkov tudi podirati. Lahko bi rekli, da osnovna celica rodbine Šauta skozi razpredajočo se zgodbo s pomočjo vloge vedno bolj samostojne in neodvisne matere krene iz klasičnega patriarhata v nekoliko bolj demokratično družino, ki pa deluje le do študijskega odhoda hčerke Leje v Ljubljano. Ko mati zaradi demence ta svet zapusti prva, se brezno odsotnosti iz življenja drug drugega med hčerko Lejo in očetom Dušanom le še poglobi. Upokojeni zdravnik Dušan Šauta po ženini smrti o načinu in statičnosti svojega življenja pravzaprav ne razmišlja veliko, vse dokler ga v domu za ostarele ne obiščeta policista, ki poizvedujeta po njegovi hčerki Leji. Ker od nje že kar nekaj časa ni nobenega glasu, se Dušan Šauta iz doma za ostarele odpravi na pot iskanja in tako prekine svoj dolgi dremež v coni udobja: »Šauta se nikakor ne more navaditi, da živi v ustanovi, v kateri največje krilo naseljujejo taki terminalni primerki. Dejstvo, da je na tej poti moral spremljati žensko, s katero je preživel večino svojega življenja, situacije prav nič ne spremeni. Kajti ne, on se v tem ne more prepoznati, ne more si reči, da je zdaj tudi sam del tega, tega človeškega stroja, kjer potekajo zadnji servisi, preden dokončno odpove. Ne, on še zmeraj miga, še hodi okrog, hodi po parku, hodi v kavarno, hodi v mesto, hodi v trgovine in na prireditve, navsezadnje trenutno celo zalezuje lastno hčerko.«

Skozi različne prigode se razpleta kopica spominov, ki ga vežejo na pokojno ženo Nežo Šauta in na lepe čase, ki sta jih še preživela v tem istem domu za ostarele, preden je njena bolezen, demenca, terjala preveč. Spominja se, kako so stvari, dogodki in osebe iz Nežine glave počasi izginjale, kot da se s tem počasi briše tudi življenje, ki sta ga skupaj živela. Ironično pri vsem skupaj je, da je ravno on, zdravnik, zaradi svoje prezaposlenosti zelo pozno opazil prve znake. To mu očita tudi hčer Leja, s katero skozi celoten roman vzpostavljata in razčiščujeta svoj odnos. Ob nizanju spominov se pogosto zapletata v različna pogleda na isti dogodek in premlevata izgovorjene besede, ki pa jih ni več mogoče vzeti nazaj. Vsevedni pripovedovalec v romanu dopušča krasen vstop v modus operandi glavnih likov, hkrati pa se ti vzpostavljajo in reflektirajo v sprejemu informacij od drugih. Komunikacijski šumi, ki vznikajo, nas opozarjajo na to, da imajo prehitro ali nepremišljeno izgovorjene besede lahko večjo težo, kot si mislimo, ter v sebi nosijo možnost korenite spremembe poteka nadaljnjih dogodkov.

Kako različni so lahko pogledi na isto stvar, se pokaže tudi skozi ljubezensko zgodbo, ki jo tketa Leja Šauta in njen ljubimec. Leja, ki na razmerje gleda nekoliko bolj abstraktno in ga dojema skozi prizmo samoraziskovanja in različnih možnih svetov, doživi trk s svetom preproste logike. V enačbo vnese bralec še ljubimčevo ženo in zaplet, ki bi se lahko pripetil prav vsakomur, doda ščepec skrivnostnosti in dobi fabulo, ki ga v radovednosti drži prav do zadnje strani romana. In prav do tja se z nekakšno ironično distanco nenehno preigravata spregovorjeno in zamolčano, tihe notranje bitke in neizogibne očitne drame glavnih junakov.

Rdeča nit človeških življenj so torej odnosi, rdeča nit romana pa se spleta okoli načinov, kako se družinski odnosi med seboj prepletajo ter imajo potencial vplivati na kasnejše generacije – načinov, kako se lahko navzven vse kaže v najlepšem redu, navznoter pa gre za nekakšno večplastno globinsko zgradbo, spleteno iz subjektivnih spominov, dogodkov in mnenj, iz česar vznikajo različni konflikti, ki jih na plano prinese aktualni tok dogodkov.

Krasni dnevi so dnevi, polni nekakšnih klasičnih mini zgodb, ki jih mimogrede napiše življenje – na primer o letovanju na Hrvaškem, o prvih zmenkih, o urejanju prvega doma, o nakupu in menjavi družinskih nepremičnin, o urejanju okolice, o malenkostih, kot so vrezovanje imen v debla dreves ali stalna mesta za shranjevanje ključev. Zgodb, ki z določeno količino pretečenega časa postanejo kot kratki filmčki, ki si jih človek preigrava v glavi, ali kot kraj, ki ga obišče, kadar ima slab dan.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                         
Andrej E. Skubic: Krasni dnevi (Beletrina, 2021)