1. 4. 2016 / Literatura
Anja Grmovšek (1993) je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, pesnica, bralka in literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti.

Andrej E. Skubic: Igre brez meja

 

Skubica, kot smo ga sicer vajeni iz romanov Grenki med (1999), Fužinski bluz (2001), Koliko si moja? (2011) in Samo pridi domov (2014), v katerih sega predvsem po urbani tematiki in slovenskem prostoru, v Igrah brez meja ne bomo našli. Tokrat (kot pove že naslov) meje podre in »slovensko« poveže z »evropskim«, poleg tega pa Iger brez meja niti ne moremo označiti za pravi roman, saj je delo za tovrstno oznako prekratko, očitna pa je tudi razlika v (ne)razvijanju same zgodbe. Naslov je dvopomenski: prvič nas spomni na evropski projekt, TV oddajo, katere namen je bil v zdravem, športno-tekmovalnem duhu med seboj povezati mlade ljudi, in je tudi nas, ko se je ideja vendarle izkazala za bolj daljnosežno, kot se je sprva pričakovalo, priklenila na male zaslone; drugič pa bi naslov lahko preslikali na trenutno, še kako aktualno evropsko priseljensko problematiko in na postavljanje žičnatih »meja«, ki so vse prej kot nedolžna igra.

 

Jeseničana Primož Kastelic in Tadej sta se zaradi pomanjkanja ekonomskih in zaposlitvenih možnosti znašla na zloglasni italijanski Lampedusi, kjer za denar iz morja pobirata trupla afriških pribežnikov, zraven pa služita še s preprodajo njihove lastnine, kolikor je pač premorejo. Njuna dejavnost naj bi bila legalna, podprta celo s strani evropske unije, ki s tem spodbuja privatizacijo posla in veča učinkovitost, a Kastelica ne glede na to, kako nečedno se sliši njegovo početje, ne moremo imeti za negativca. Ko se namreč nekega dne ponovno odpravi po trupla, naleti na še živo in povrhu vsega nosečo žensko, ki jo vzame k sebi, a tega, da v svojem stanovanju skriva Afričanko Fowsiyo in njenega bolnega otroka Abdiwelija, ne odobrava Tadej, ki celo misli, da imata razmerje: »Po moje on čisto resno misli, da jo jaz fukam. Pa mi na kraj pameti ne pade. Po tistem, kar sem videl na njenem obrezanem spodnjem koncu, ni šans.«

 

Celotna zgodba nam je posredovana preko Kastelica, prvoosebnega pripovedovalca, kar omogoča, da se bralec že takoj na začetku, in medias res, sooči s kruto realnostjo. Kolikor prvoosebna pripoved deluje učinkovito pri opisovanju Kasteličevih poslovnih dogodivščin, pa toliko bolj moti pri njegovi »osebni« zgodbi s Fowsiyo. Zaradi njegovega na trenutke omejenega in s stereotipi obremenjenega mišljenja so liki predstavljeni preveč sistematično, enodimenzionalno in celo rasistično, čeprav sebe (pa tudi bralca) prepričuje ravno v nasprotno: »Če bi pristal v rokah Kinezerja, bi čisto mogoče lahko pristal tudi na krožniku zraven praženega riža pred kakšnim – Ah, daj, pozabi. Nisem rasist. Saj tudi jaz rad kuham po kitajsko.« Ironično slikanje Kasteličevega početja, da ima rajši trupla kot »živo robo« (njegova neprizadetost in imunost se kažeta v tem, da tako žive kot mrtve pribežnike imenuje kar »tovor«), ker mrtvim lahko »izkažeš zadnjo čast brez nevarnosti, da bi te nategnili«, samo še dodatno opozarja na nekompleksnost njegovega lika. Skubicu torej s prvoosebno pripovedjo uspe prikazati like v svoji enostavnosti, a moti dejstvo, da jih spoznamo samo preko Kasteličevega omejenega mišljenja, s kar precej predsodki. Do Fowsiye in njenega otroka je Kastelic skrben, pokroviteljski in zadržan, a se rasističnim opazkam tudi tu ne more izogniti – ko namreč stopi v temačno sobo, temnopolte Fowsiye najprej sploh ne vidi. Njun odnos sicer doživi nek razvoj (Fowsiyo celo nauči nekaj osnov pogovorne slovenščine), a kar na lepem obstane na mrtvi točki, ko Kastelic od soseda Tomassinija izve, da je bila Fowsiyo nekoč učiteljica francoščine, sam pa spozna, da bi lahko razvila nek konkreten odnos, če bi se malo bolj potrudil in ji pustil več svobode; kot bi ga pekla slaba vest, si očita, da mu je ni uspelo vprašati toliko stvari, »ker se enostavno [ni] potrudil niti toliko, da bi skupni jezik nadgradila do ravni, ko bi [mu] lahko povedala kaj res pomembnega.«

 

Konec, ki to pravzaprav ni, daje vtis, kot bi imel avtor za svoje delo določeno točno število besed. Skubic namreč kar naenkrat, brez podrobnejše vzročno-posledične razlage in razrešitve dilem, pokoplje enega izmed junakov, pri tem pa njegove zgodbe sploh ne izpelje do konca; da pri tem ne omenjamo Fowsiye, ki je, kot že omenjeno, obstala nekje na začetku zadnje četrtine zgodbe.

 

Kvaliteta Iger brez meja nikakor ne doseže Skubičevih prejšnjih romanov, se pa naslov dela izkaže za več kot odlično metaforo današnjega družbenega trenutka. »Igre« dobijo groteskno-sarkastičen pomen, saj pri tovrstnem početju ne gre za nič igrivega, še posebej, ker se dogajajo tu in zdaj, posledice pa so za »tekmovalce« veliko bolj usodne, kot so bili v TV oddaji napihljivi plastični baloni. Tudi besedna zveza »brez meja« s seboj ne prinaša nič pozitivnega, saj se »igre« za marsikoga končajo, še preden vidijo, kaj šele dosežejo svoj cilj, Evropo. Vprašanje, ki se nam pri tej slabo izpeljani dobri ideji nevsiljivo postavlja, pa se glasi: je torej sodobni sistem sprevržen veliko bolj, kot si lahko predstavljamo?