Ana Svetel: Lepo in prav
Pesniški prvenec Ane Svetel, ki ga je avtorica naslovila Lepo in prav, je izšel pri založbi LUD Literatura. Zbirka nam ponudi miniature iz avtoričinega življenja, ki skoraj vsakemu bralcu omogoči, da povleče vzporednice s svojim obstojem. Kljub temu da se skozi zbirko vzpostavi občutek vsakdanje preprostosti in avtorica hkrati pokaže izjemen občutek za podrobnosti ter na trenutke zelo domiselne metafore, v nadaljevanju zapade v ponavljanja in lenoben, že skoraj dolgočasen ritem.
Avtorica zbirko začne z zanimivo pesmijo Perspektiva žabe, ki obljublja hiter tempo, ki bralcu ne pusti dihati, a z malce zbadljivim tonom da misliti o načinu življenja današnjih generacij. S ponavljajočimi se vprašanji skozi celotno pesem daje bralcu občutek, da bo v nadaljevanju dobil odgovore.
Močna stran te zbirke je vsekakor iskanje eksistence v vsakdanjih malenkostih, ki jih bralcu ponuja kot drobtinice skozi celotno zbirko. Bralec skupaj z avtorico potuje po Ljubljani, po severu Evrope in po intimnem svetu občutij. Kljub temu da nam zbirka prikaže popolnoma vsakdanji pogled neke mlade Evropejke na svet, na njena potovanja, na njen povprečen vsakdanjik, se ob branju zamislimo. Vsi se kdaj pogovarjamo sami s seboj, se sprašujemo, če smo možnosti, iščemo stanovanje, se zaljubimo in ponoči hodimo po temnih mestih. Ta zbirka je predvsem knjiga, v kateri se lahko najde vsak. Pokaže se precejšnja razsežnost jezikovnih izrazov, s katerimi bralca prestavi v drug čas in prostor ter mu s podrobnimi opisi pričara zelo natančno vizualno predstavo. Pesmi si zlahka predstavljamo kot žanrske prizore. V drugem delu knjige, ko se iz domače Ljubljane dogajanje prestavi na sever, se bralcu odpre nova perspektiva. Zopet nas pesnica vodi skozi žanrsko upodobitev svojega življenja, ki pričara lepote za večino bralcev neznanega sveta. To ji dobro uspeva predvsem s primerami in metaforami (kjer svetloba nima bipolarne motnje; Mali preludij) in tako tudi tistim, ki severa še nismo obiskali, ponudi zanimiv pogled na to, kar je sama opazila onkraj slovenskih meja. Nekajkrat se pojavi tudi dvogovor avtorice same s seboj, svoje misli ponudi bralcu in s tem ustvari še bolj osebno perspektivo.
Čeprav zbirka s svojo preprostostjo pritegne bralca, se včasih potek pesmi popolnoma umiri in avtorici tako ne uspe ohraniti visoke stopnje zanimivosti, kar povzroči, da so pesmi hitro pozabljive. Stil pisanja je precej vsakdanji in ne odstopa od povprečja. Velikokrat zapade v nekakšne opise, ki spominjajo na blog. Takšen način pisanja najbrž zelo ustreza množičnim in nezahtevnim bralcem, vendar proti koncu zbirke vodi v monotonost. Le-ta je (paradoksalno) pretrgana s ponavljanjem, ki stopnjuje ritem pesmi in postavi nas, ki pesmi beremo, v prijetno pričakovanje.
Vredno je izpostaviti tudi avtoričino veliko ljubezen do glasbe, ki se odraža v nemalo pesmih. Nakazana je ali skozi naslov pesmi ali pa kot utrinek dogajanj v posamezni pesmi, kar bralcu vzbudi zanimanje za klasično glasbo in doda celotni zbirki zanimivo noto, saj se predstavi kot nekaj novega in svežega.
Zbirka se zaključi s pesmijo, naslovljeno Sladkorne penice. Tako kot nas je kritična in dvomljiva Perspektiva žabe popeljala v avtoričin pesniški svet, nam dajo Sladkorne penice optimistični zaključek, ki ga vseskozi napoveduje naslov zbirke. Predvsem pa je presenetljiva spremna beseda Katje Perat, ki je glede dela polna optimizma in nam razlaga zbirko kot iskanje tistega Lepo in prav v vsakdanjem življenju in nekakšno že klišejsko miselnost, »da mora biti človek vselej na preži, da nobena bitka ni dokončno izbojevana in da si za je ohranitev svoje človečnosti treba prizadevati vsakič znova«. A kljub temu da avtorica ne uspe obdržati dinamike skozi celotno zbirko, opazimo posamezne pesmi, ki izstopajo ter tako napovedujejo, da bi lahko prihodnje zbirke Ane Svetel s skrbnejšim izborom pesmi obetale zelo veliko.
