2. 6. 2022 / Literatura / Recenzija

Ana Schnabl: Plima

Založba: Beletrina 
Leto izida: 2022

»[…] In potem je šla še dlje, in je razlomila zaporednost – pričakovani red. Morda je to storila nezavedno, dala stvarem naravno mesto, kot bi storila ženska, če piše kot ženska. Toda učinek je bil nekam zavirajoč. Nisi mogel videti, kako se val zbira, kako prihaja kriza izza bližnjega vogala. Zato se nisem mogla postavljati ne z globino svojih občutij ne s prodornim poznavanjem človeškega srca. Kadar koli sem bila namreč na tem, da občutim običajno stvar na običajnih mestih, o ljubezni, o smrti, me je ta nadležnica potegnila stran, kot da je točka, ki je pomembna, malce dlje. In tako mi je onemogočila, da bi bobnela svoje blagozvočne fraze o ‘elementarnih občutkih’, ‘splošno človeškem blagru’, ‘globinah človeškega srca’, in vse druge puhlice, ki nas podpirajo v veri, da naj smo na zunaj še tako spretni, smo znotraj zelo resni, globoki in zelo humani. Nasprotno, pripravila me je do občutka, da utegneš biti namesto resen, globok in human […] samo lenega duha in povrh še konvencionalen.« Esence Plime ne bi mogli izčrpati bolje, kot je to storila Virginia Woolf v Lastni sobi, najpomembnejšem literarnem feminističnem manifestu 20. stoletja, ob recenziranju neke knjige svojega časa. Da pa bi bilo jasno, zakaj je temu tako, se moramo poglobiti v vsebino in slog zadnjega, psihološko-kriminalnega romana Ane Schnabl, ene najbolj čislanih avtoric trenutnega slovenskega literarnega prostora, ki ga je do sedaj zapolnila s tremi deli: nagrajeno zbirko kratkih zgodb Razvezani (Beletrina, 2017), psihološkim romanom Mojstrovina (Beletrina, 2020) in krimič malenkostjo, s katero se bomo ukvarjali v pričujoči recenziji. 

Roman je razdeljen na enajst poglavij, ki jim sledi zaključni epilog, imenovan »Oseka«. Zgodbo pripoveduje tretjeosebna protagonistka Dunja, ženska v štiridesetih, ki po dvajsetih letih iz Bežigrada, kjer je bivala s svojo materjo, zopet pripotuje v Portorož, da bi odstrla skrivnostnost okoliščin smrti njenega brata Dražena. 

Zgodba vključuje tipične elemente »krimiča za na plažo«. Imamo psihično prizadeto, inteligentno, ranjeno, a ponosno protagonistko Dunjo, ki odkriva skrivnosti svoje temačne družinske preteklosti – smrt brata Dražena in posledičen samomor očeta. Na njenem popotovanju jo najzvesteje spremlja Katarina (v knjigi t. i. »Keti Ket«), nekoliko »tumpasta«, jecljajoča, brezposelna zavoženka z najstniško hčerjo Duši (slednja še edina v sami knjigi izpade pristno, čeprav sumljivo pronicljivo za svoja leta), ki s svojo izredno naivnostjo predstavlja popoln kontrast protagonistki, s čimer naj bi slednja v očeh bralca še bolj bila v oči kot neverjetni zgled inteligence in požrtvovalnosti. Keti Ket je zaročena s Kristjanom, tipičnim fitnes mišičnjakom s kupi denarja in obsesivno-kompulzivnimi težnjami, hkrati pa pooseblja tudi Dunjino (kako tipično) otroško ljubezen in Draženovega  najboljšega prijatelja. Kot najbolj nora oseba, ki se na koncu, ob precej mučnem in razvlečenem zaključku romana, izkaže za Draženovo morilko, pa se pojavlja Draženova simpatija Mirela, ki sedaj pri petdesetih letih biva sama s – tako je, uganili ste – štirimi mački. 

Dunja se tekom svoje »preiskave«, kjer skuša (kot popolna amaterka) razrešiti skrivnost Draženove smrti, ki ga Simon Milek in Peter Birsa (vam zveni znano?) kot kriminalna inšpektorja in  popolnoma postranska lika seveda nista mogla razvozlati, zopet sreča z mnogimi ljudmi iz svojih otroških let. V Dunji se ob ponovnem snidenju z mladostniško simpatijo Kristjanom domnevno do neke mere zopet prebudijo ljubezenska čustva – vendar še preden zadeva zapade v sam triumf trivialnosti – ki bi se nedvomno dovršil, če bi med likoma preskočila iskrica – pa avtorica razkrije vse Kristjanove slabe plati (v ospredju fašistična nagnjenja) in njegovo spolno usmerjenost, ki je postala jedro spora med njim in Draženom ter posledično pripeljala do razkola med njima. 

Romanu poseben čar nedvomno daje način pripovedovanja, ki je izredno milenijski – s tem mislim predvsem na konkreten (nemalokrat pretiran) cinizem, uporabo angleških izrazov, nečimrnosti ipd. – , posamezne besede pa pogostokrat posedujejo tudi likovni učinek. Slednji se ustvarja na primer s pomočjo r a z p o t e g n j e n o s t i nekaterih besed (»[…] Ki bi ji najverjetneje izdrla, i z r u v a l a dušo […]«), z množenjem nekaterih ččččrrrkkkk v besedi (to je ogromno uporabljano zlasti proti koncu romana, na primer: »[…] nekakššeen prebbitekk, nekki preizzzkusss […]«), pogosta pa so tudi (včasih dokaj moteča in precej prisiljena) mašila/vzkliki. V povedih se neprenehoma nahajajo »eeem« in »jupi!«, pa tudi kak »ah« in ogromno »faaaaak«-ov ipd.; na začetku tovrstni vložki morda še delujejo spontano, in gotovo intenzivirajo občutek resničnosti literarne osebe, vendar jih je preveč, s čimer bralca iritirajo in odvračajo fokus od same zgodbe. Povedi so nekoliko natrpane, saj vsebujejo moteče veliko vrinjenih stavkov, ki trgajo tok pripovedi in posledično bralcu onemogočajo, da bi se zares potopil v pripoved. 

Prav tako se zdi, da skozi celotno pripoved zevajo popolnoma neutemeljeni kompleksi, frustracije in obsesivna težnja po izogibanju uporabe nekaterih tujk (»[…] Dunja se opravičuje za izbrani izraz, konotiral zgolj z drobnimi znaki […]«) pa tudi »klasičnih« slovenskih rekov (»Vsi, samo sestra ne, in sestri to, oprostite nedomiselnosti, ni šlo v račun.«). Avtorica se skozi besedilo praktično vseskozi opravičuje za njihovo uporabo, s čimer je bralcu domnevna »nerodnost« ali klišejskost izražanja še toliko bolj očitna. S svojimi opravičili verjetno cilja na izogib pretencioznosti, vendar celotna situacija slednje ne odpravlja, temveč Dunjinemu jeziku samo še stopnjuje plehkost. Ko se bralec privadi precej unikatnega stila pisanja, ki zaradi pretiranih »likovnih« vložkov celostno definitivno izpade izrazito prisiljeno in izumetničeno, pripoved odpira tudi zanimive in dokaj izvirne razmisleke, s čimer se povzdigne sam nivo zgodbe, ki ima sicer katastrofalno banalen zaplet. 

Skratka, če se ozremo na aspekt same zgodbe, je celoten roman izredno reven. Obrati so predvidljivi, liki (morda razen Dunje) precej nedodelani, enostranski in klišejski, samemu zapletu (če sploh je kakšen) manjka kompleksnost in pronicljivost, konec pa se nekoliko preveč očitno bralcu nakazuje že nekaj strani pred zaključkom romana, kar popolnoma razvrednoti vse pompozno naznanjanje »razrešitve« umora, ki je izredno razvlečeno čisto po nepotrebnem. Kar se tiče sloga, pa je zadeva bistveno zanimivejša; besedilo polnijo raznorazne premetanke, skovanke heideggerjanskega sloga, pojavlja se kar nekaj zelo spretnih besednih iger (denimo: »S prsti si je šla med lase in se popraskala po temenu, čeprav je ni srbelo nič, razen zadrege.«), soočeni smo s kupom tujk, angleških izrazov, razvlečenih zlogov in mesarjenja besed – kar gotovo skuša komunicirati z »nekonvencionalnim« načinom pisanja, vendar iskreno deluje precej utrujajoče in na momente pretirano, če ne že nepotrebno. Zdi se, da skuša avtorica pomanjkanje zasnove kompleksnejšega zločina prikriti z rabo vsakovrstnih »artističnih« besednih iger in precej pogostim tokom zavesti.

Nedvomno je takšno eksperimentiranje z jezikom odličen literarni poskus, hkrati pa je ravno stil tudi tisti, ki dotični roman vsaj nekoliko dvigne nad nivo kvazi-kriminalnega šunda in mu da nekaj umetniške vrednosti.

______________________________________________

Lektorirala: Saška Maček

                    
Ana Schnabl: Plina (Beletrina, 2022)