Ana Pepelnik: »Včasih so pesmi zbirališče za izgubljene predmete.«

Ana Pepelnik je pesnica in prevajalka. Za svoje pesniške zbirke je prejela številna priznanja, med drugim je njena najnovejša Pod vtisom ena izmed letošnjih izbranih zbirk Festivala Pranger. Intervjujev ne daje prav rada, saj se ji ne zdi, da ima za povedati veliko pametnega.

Jaka Smerkolj: Pred kratkim si izdala že četrto pesniško zbirko, torej te o ljubezni do pesnjenja res ni smiselno spraševati. Kako gledaš na pot od prvenca pa do danes? Kaj se je spremenilo, kdo vse je bila na tej poti Ana Pepelnik?

Ana Pepelnik: Čas od prve do zadnje knjige je predvsem hitro minil. Spremenilo se je najbrž kar precej, predvsem to, da mi je uspelo prestopiti nevidno mejo lastnega jezika. S tem mislim na to, da je lirski subjekt že v drugi knjigi ne samo za prst, ampak za cel zamah razpihal meglo med jezikovnim kompliciranjem in neposrednostjo. Ana na začetku je bila zadržana. In se je odločila za raziskovanje jezika. V nadaljevanju pa je začutila, da je bolj domača v raziskovanju najprej sebe. Torej je poleg preigravanja jezika ubrala še preigravanje med koridorji svoje osebnosti. Torej zbliževanje preprostih stvari in prilik vsakdanjih opravkov.

JS: Kam segajo začetki tvoje naklonjenosti poeziji, kam začetki tvoje naklonjenosti pisanju? Se je ta vez ustvarila takoj, si takoj vedela, da boš tudi sama pisala pesmi?

AP: Naklonjenost literaturi in književnosti segajo v otroštvo. Naklonjenost pisanju v rosno mladost, ko sem pri 10 letih dobila dnevnik. Takega na ključavnico. Še zdaj pišem dnevnik, brez ključavnice. Pisanje poezije se mi je zdelo daleč. Prvi poskusi sežejo v čas, ko sem jih štela šestnajst. Zelo slabe pesmi. Vendar sem imela to srečo, da sem kljub temu v gimnaziji naletela na dva profesorja, ki sta me spodbujala. To sta bila Marjetka Krapež in Saš Fajdiga. Čeprav še danes ne vem, kako sta lahko podpirala take smešnice.

JS: V svoji poeziji slikaš podobe, ob katerih se v svojem vsakdanu marsikdo ne bi ustavil in ki jih veliko ljudi spregleda. Je ta občutljivost za tovrstne življenjske drobce v tebi prisotna že od vekomaj? Ali presega samo poezijo?

AP: Pozornost na vse, pravzaprav. Ja, odkar pomnim, nenehno skeniram okolico, ki me neposredno obdaja oziroma se me tiče. In ker je tako, je najbrž tudi romala v moje pesmi. Slej ko prej se v njej znajde kakšna pozabljena reč. Potem med branjem ugotovim, da so včasih pesmi zbirališče za izgubljene predmete. Ker ne znam drugače, se temu pri pisanju ne znam izogniti. Je pa odvisno tudi od teme, ki jo peljem skozi pesem. Če se izkaže, da sem osredotočena na neke notranje premike, potem vse te reči, predmeti in drobci, najbrž ostanejo v senci.

JS: Bi rekla, da si optimistka ali pesmistka? V svojih pesmih, polnih živosti, velikokrat govoriš tudi o praznini te celote.

AP: Cel dan sem razmišljala o temle vprašanju. In sem kar malo presenečena, da sem si morala priznati, čisto iskreno, da sem optimistka. Vsaj kar se tiče drugih ljudi in situacij. Vsako stvar pogledam še z druge strani, posvetim vanjo z neko svetlobo, ki jo potegnem od kdo ve kod. Kar pa se tiče mojih situacij in tegob, pa se mogoče včasih res pahnem v temo, a me očitno tista moja ‘optimistična narava’ na koncu potegne ven. Kadar govorim o praznini sredi te celote, je to tista, za katero se mi zdi, da se širi prav v meni. Celota pa so svet in vsi ostali v njem.

JS: Ukvarjaš se tudi s prevajanjem. To najbrž ni le nuja, čeprav je samo od pesnjenja res težko (če ne kar nemogoče) živeti. Hodi prevajanje z roko v roki s tvojim pesnjenjem ali se trudiš ti dve stvari ločevati?

AP: Trudim se, seveda. Vendar ne na vse kriplje. Sumim, da zmorem potegniti črto med poezijo pesnika, ki ga prevajam, in svojo. Mislim, da se moje prevajanje ne drži za roko z mojim pesnjenjem, mi pa pri prevajanju mogoče pride prav, da se skušam s pesniškim jezikom. Zagotovo. Mogoče smo včasih pesniki, ki prevajamo, za las na boljšem od ‘zgolj’ prevajalcev, ki po možnosti še dobri bralci niso. In brez pomislekov rečem, da moje ukvarjanje s prenašanjem poezije iz nekega jezika v moj jezik ni nuja po preživetju, temveč nuja po tem, da nekaj, kar je premaknilo v tej poeziji mene, premakne še druge. Nuja po tem, da lepe stvari delim z drugimi.

JS: V enem svojih redkih intervjujev si omenila, da zelo rada – v pričakovanju nečesa novega – prebiraš pesniške prvence. Se ti zdi prihodnost slovenske poezije svetla? Si med branjem pogosto presenečena? Bi mladim pesnikom želela dati kakšno popotnico?

AP: Bi si želela biti, a žal nisem prav pogosto. Se pa najdejo take, ki me premaknejo, ja. Prihodnost slovenske poezije svetla? Ja, zakaj ne? Veliko je sveže sile, ki si utira pot, upam le, da z nje ne skrene. Popotnica. Hm. Veliko se je treba pogovarjati, predebatirati stvari. Predvsem pa brati. Brati do slabosti. In potem ko prebereš, spet od začetka, do slabosti. Brati.

JS: Za konec še priporočila: film/tv serija, knjiga in kakšna dobra glasba.

AP: Predvsem ne jemlji/te tega kot priporočila, ampak bolj kot to, kar je name naredilo vtis. Film: Big Lebowski in drugi filmi bratov Coen. Vse od Jarmuscha. The Royal Tenenbaums in drugo od Wesa Andersona. Malo mi je žal, da jih gledam toliko, da sproti pozabim. TV serija: Mr. Robot, Transparent. Knjiga: nazadnje Težkomentalci Jedrt Lapuh Maležič, res dobra, pa Strong Motion od Franzna, Unabridged Journals od Sylvie Plath. Naštete knjige so, iz prve, te, ki se jih spomnim in niso šle neopažene mimo mene. Muzika: Mondkopf, Max Richter s svojim projektom Sleep, Kangding Ray v celoti, pa Bonnie Prince Billy skoraj ves čas na “repeat”.