Ana Pepelnik: Treš
Založba: LUD Šerpa Leto izida: 2021
Poigravanje z jezikom, trenje sintakse in miselnih niti sta konstitutivni potezi šeste pesniške zbirke Ane Pepelnik. Treš, ki je lani izšel pri založbi LUD Šerpa, je v mnogih pogledih nadaljevanje pesničine prejšnje zbirke Tehno, čeprav na prvi pogled med njima najdemo več razlik kot podobnosti. Že v prvencu Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo je A. Pepelnik dala vedeti, da v poeziji misli upovedovati in opomenjati vsakdan, se osredotočati na majhne trenutke, ki prebijajo ali gradijo monotonost rutine. Prva in trenutno najnovejša zbirka se tako stikata v motivno-tematski sferi, do največjega razkoraka pa pride v formalno-skladenjskem oziru, saj pesnica pesmi v Trešu zares stre – jih tako jezikovno kot vsebinsko naredi ne-cele.
Da je jezik igra, gibka stvar, ki ni enoznačna, nas opomni že odnos med dvoumnim naslovom in uvodno poslanico oziroma sklanjatvenim vzorcem glagola treti. Slednji glagol pa se kasneje pojavi tudi kot samostojna pesem z naslovom treš. Razumevanje sistema jezika je avtonanašalno ubesedeno v nekaterih pesmih, najbolj izrazito v this is not a love song: »zapičila / v jedro pridevnika / ki je duša jezika / ki je vrezan / v / njegov idealistični / v / njegov metafizični / del / ki se trudi izmuznit / samostalniku / tej goli resnici / temu čistemu / naturalizmu / besedišča.« Med strukturno bolj celovitimi in daljšimi pesmimi, ki jih najdemo na začetku zbirke, se znajdejo tudi reinterpretacije stalne pesniške oblike – soneta. V pesmih, naslovljenih sonet, sicer upošteva število verzov, ki ga narekuje italijanski sonet, a se v vseh ostalih vidikih odmakne od tradicionalne šablone. Odmik od tradicije je razviden v celotnem jeziku zbirke, ki je v prvi vrsti stvaren – raba pesniških tropov je izjemno okrnjena. Ana Pepelnik svojo poetiko gradi na tišinah, besednih igrah, blizu- in enakozvočnicah, onomatopejah, aliteracijah ter lomljenju logičnih stavčnih struktur, s čimer inovativno širi svoj poetični diapozon. Čeprav gre za pogostokrat skop izraz, ima le-ta vsekakor moč. Najbolj radikalen primer sesutja strukture pa je verjetno pesem s te ven s. Jezik, ki mestoma spominja na ludistično igro, tako uspe ujeti sedanjost, ki empirično pesnico lahko zgolj ošine – jezik pa je tisti, v katerem se lahko izkristalizira čar vsakdana, ki nam pobegne, še preden se ga sploh lahko zavemo.
Kot jezik je razdrobljena tudi tematika zbirke. Tukaj zares lahko govorimo o motivnih drobcih, ki se nizajo v nek vsakdanji portret lirskega subjekta. V primerjavi s prejšnjo zbirko Tehno se zdi, da se je subjekt stabiliziral – ne tarejo ga več materinstvo, poporodna depresija, samomori. Mestoma zaznamo iz prejšnjih zbirk znano samoto, tokrat povezano z epidemijo in posledično samoizolacijo (v pesmi krona, kar antena, kako bo). V primerjavi s prejšnjimi zbirkami je prisotnih veliko več motivov otroškega, pravljičnega, najbolj izrazito v pesmi zvoka se ne prime / not si: »kaj to sploh igra? // beseda vseh besed / poplava / pop lava // je zdaj stop / na začetek // hop hop hop / po ritmu / not // v zvok / in šprint […] piši briši tablica / eksplodira mavrica // tok tok tok / not / v zvok o ja // večja sva ti pa jaz / oba od zvok a.« Vsebina meji na nonsense poezijo, a v njej vseeno vztrajata konkretnost in slikovitost, ki aludirata na fragmentarnost vsakdana. Prav zato nonsense ni sam sebi namen, temveč je odraz razdrobljenosti časa, nekakšen zeitgeist generacij 21. stoletja. To se izraža zlasti v humorju in samozavedanju posameznih pesmi. Poetika v celoti nam daje občutek, da nastaja ta hip, povsem asociativno – posledično nas lahko spominja na nekakšen tok misli. Postopa v drobnih trenutkih dneva, ki ne vsebujejo monumentalnosti, šoka. Pač so in A. Pepelnik jih kot tiha opazovalka popiše do potankosti – na svoj način, kakor zapiše v pesmi vdihnit: »Nima veze kaj je bilo če je bilo / vse že povedano ker ni bilo / povedano na ta način.« Kljub igrivosti in toplini, ki jo zbirka oddaja, pa se v njej znajdejo tudi temnejše pesmi o intimi, poslavljanju, staranju. Tako v pesmi jih ni: »bolečina / je ne znosna / ko te ko vas // ni« ali v zaključni pesmi odločitve: »in strah da bom zgubila menstruacijo / in bo okoli vratu ne ogrlica ampak vrat / nanizan v stotero v neskončno gubo.« Zdi pa se, da se s težo takšnih trenutkov lirski subjekt spopada mimogrede. Kot pač nanese življenje, »mogoče je bistvo v tem / da s časom postaneš bolj potrpežljiva / recimo v tem da prepoznaš bistvo«.
Jasno je, da Treš nikakor nima nobene zveze z neologizmom angleškega izvora ‘treš’. Očitno podobno menijo tudi v kritiških vodah, saj je bila zbirka, kot tudi Tehno leta 2017, nominirana za Veronikino nagrado. Zbirka odseva pesničino poetično samozavest, ki jo je začrtala že v prejšnjih zbirkah, najbolj izrazito v Celi večnosti in Tehnu, gibkost jezika in zmožnost upovedovanja običajnega na neobičajen način. Deskriptivna narava pesmi, ki nikoli ne pade čez rob golega popisovanja, zmešana s humorjem in otroško igrivostjo, je prepričljiva, zasidrana v svojevrstni nadrealistični sferi, ki pa je sporočilno vseeno globoko človeška, a hkrati vsakdanja. Včasih je fino doživeti urejen nered življenja na papirju. No, tu ga imate. Pa še jezikovno poslastico za lingvistične sladokusce. Skratka – berite Ano Pepelnik. Pika.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
