Aljoša Toplak: Hudičev gobec

Lara
Paukovič

»Hm, ni slabo.« je ocenil Kurt. Zibal se je na stolu in nežno krožil s kozarcem, da je agitiral konjak. »Spicy.«

»Dobil od ministra.« Ko je Greg glavo vrgel nazaj na svoj vzglavnik, se je zagledal v strop. »Ob razglasitvi projekta.«

Kurt se je grenko zahahljal. »Prekleto.«

Pred njima se je razprostiral razsvetljeni Hong Kong. Svetle luči helikopterjev so kot osamljene zvezde švigale čez nebo, sijoče luči na že tako razsvetljenem nočnem nebu. Na steklu, ki ju je ločevalo od prizora, je Kurt gledal svoj odsev. Gledal je gube, ki mu jih je v obraz vtisnila starost, lase, osivele od skrbi. Nato je pogledal obris postave, ki je ležala na kavču, podobo mladeniča z držo starca.

»Pij. Preveč se obremenjuješ.« je rekel Kurt.

»Še niti obesil se nisem, pa že to praviš,« je odvrnil mladenič. »Moral bi si izpraskati oči kot Ojdip. Še potem ne bi bilo dovolj.«

Kurt se je zazibal na stolu. Nekaj časa je namrgodeno premleval njegove besede. »Ne boš se obesil.«

»Kurt, poglej,« je rekel Greg in z lenobnim gibom roke pokazal na steklo. »Sovražnik zgodovine.«

Gube na Kurtovem odsevu so se poglobile. »Nehaj.«

»Hotel sem narediti dobro stvar.«

»In to je vse, kar šteje,« ga je zavrnil Kurt.

Mladenič se je zarežal. Smeh je bil poln bolečine. »Zajebal sem človeštvo, Kurt!« Dvignil se je na kavču in se mu zazrl v oči. »Misliš, da mi bo v peklu odmerjeno posebno mesto? Bo prišel še en Dante in me posadil hudiču v gobec?«

Kurt je odmaknil pogled.

»Ena odločitev. Ena prekleta odločitev. Slikali bi me kot mesijo.«

»Kdo bi lahko vedel?« je odvrnil Kurt, z očmi še vedno priklenjen na tla.

»Povedali so mi, pa sem izbral ta cenejšega.«

»Takrat se je to zdelo kot popolnoma razumna rešitev.«

»Motor bo razneslo v troposferi, Kurt. Eksplodiralo bo in vsi ljudje, ki bodo gor. In vsa oprema. In vsi naši upi.« Greg je trdno zgrabil starčevo roko. »In ne moremo prekiniti vzleta!«

Kurt je ostal tiho.

»Vem, da bo eksplodiral, in tudi ves odbor to ve. In vedo tudi, da jaz vem.« Spet se je bolestno nasmehnil. »Kaj bodo pravili o meni?«

Starec je globoko vdihnil in ujel njegov pogled. »Nič. Prisilili so te. State Grid in Toyota, oni so krivi. Odbor je kriv.«

Greg je trznil. »Odgovornost bo moja.« Slišati je bilo napetost v njegovem glasu. Slišalo se je, kako so se mu stiskale glasilke in ko je zavzdihnil, se mu je dih zaletaval v grlu. Zleknil se je na kavč. »Zdela se je kot tako zelo lepa priložnost. Musk je odnehal, NASA je spet prestavila zadevo. Resnično se je zdelo, da bomo prvi. Ko pomislim na ves napor, ki smo ga vložili. Na vsa sredstva in na vse te briljantne ume, ki bodo na krovu. Ob tem me daje tesnoba.« Za trenutek se mu je zataknilo, a se je dovolj hitro pomiril. »In ničesar ne morem. Lahko samo čakam na jutro in upam na čudež.«

»Čudež? Greg … Ne bo čudeža.«

Mladenič ni dal z ničimer vedeti, da ga je slišal.

»Raketa bo zgorela,« je rekel Kurt in se skremžil. »Oprosti. Jutri bo zgorela in ti boš prebolel vso stvar, vedoč, da nisi mogel storiti ničesar. Mars nam ni namenjen, Greg. Ne še.«

»Že od nekdaj nam je bil namenjen.«

»No, in enkrat ga bomo dosegli.« je pokimal starec. »Samo ne jutri.«

Greg se je grenko nasmehnil. »Prekleto.«

»Ena stvar, Greg.« Kurt se je dotaknil njegovega ramena. »Jutri. Ne počni neumnosti. Uspeli bomo.« Zavzdihnil je. »Uspel boš. Prosim, če ti bo dana priložnost … Takrat jo izkoristi, prav?«

»Ljudem bom pustil, da se odločijo, kaj bo z mano.«

»Prav.« je rekel starec. »Lahko noč zdaj.«

Ko sta zaključila, je Kurt počasi vstal, stopil do dvigala in se pustil odpeljati do svojih soban. Vklopil je luči in se odpravil v pisarno. V udobju svojega usnjenega prestola je globoko vzdihnil in odprl predalnik. Nezapečateno pismo je hranilo popackan rokopis. Slane kaplje so zdelale papir.

Obvestil sem medije, je prebral. Odbor ne bi nikoli priznal.

V spodnjem predalu je ležal vozel. Nežno ga je položil na mizo.

Zato bom jaz tisti, ki bo priznal. Mlad si še, toliko stvari te čaka. Razumi me.

Vzel je nalivnik in na ovojnici pustil velik napis, preden se je dvignil in stopil do mesta, kjer je visel lestenec. Ne skrbi. Prav udobno mi bo v hudičevem gobcu, vedoč, da sem storil dobro. Moje truplo se ne bo zmenilo zanje. Podstavil si je stol, previdno odvil okrasje in ga položil na kavč. Prosim, dobro jo izkoristi. Spet je stopil na stol in glavo vtaknil skozi vozel, ki ga je zavezal na mesto lestenca. Oči je imel medtem priklenjene na pismo.

Priložnost, je pravil napis.

***

Zgodbi Aljoše Toplaka Hudičev Gobec je na literarnem natečaju Rdeča nit žirija v sestavi: Nastja Bojić, Žiga Kovač, Koridorjeva literarna urednica Lara Paukovič in predsednica žirije red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič podelila drugo mesto.