Aleš Šteger: Bogovi se nam smejijo

Založba: Beletrina
Leto izida: 2022

Aleš Šteger je širši javnosti gotovo poznan predvsem kot pesnik, pa tudi kot član uredništva založbe Beletrina. Ponaša se z obširnim književnim opusom, ki posega tako na področje poezije (z osmimi pesniškimi zbirkami) kot tudi proze, loteval pa se je tudi esejistike. Letos je pri založbi Beletrina izšla njegova prva zbirka novel Bogovi se nam smejijo.

Knjiga Bogovi se nam smejijo obsega šest novel, naslovljenih po grških mitoloških junakih – Evropa, Prometej, Narcis, Orfej, Meduza in Ikar. Vsaka od njih se izvrstno poigrava z značilnostmi svoje antične predloge, jim podarja moderno preobleko z navezovanjem na problem sodobne družbe, hkrati pa se skuša od njih tudi distancirati preko presenetljivih in nemalokrat šokantnih obratov.

Zbirko novel otvori Evropa. Osredotoča se na prvoosebnega pripovedovalca, ki ga spremljamo ujetega v mrzel in neudoben penzion Gunnarson sredi Vaxholmsa, zabubljenega v vse razpoložljive odeje. Družba steklenice vodke mu pomaga obujati spomine na tragično preminulo Barish – Turkinjo, ki jo je spoznal na seminarju ene od turških fakultet. Njen raztreseni videz se zaradi naglega povečevanja skrbi skozi zgodbo še stopnjuje – prevzame namreč skrb za tuje dekletce, hčer neke znane in tragično preminule turške pesnice. Novela doseže vrhunec v bolnišnici, kjer se Barish znajde zaradi hudih posledic fizičnega napada očeta svoje varovanke. Konstanta fizičnih napadov, pa tudi odločitev skrbnikov, da dekletce čim prej poročijo, v Barish vzbudi odločitev, da skupaj z otrokom pobegne iz države. Pripovedovalec zgodbe jima pomaga priskrbeti švedsko vizo, vendar se s tem težave ne končajo. Malo dekletce je medtem že zraslo v uporniško najstnico, ki nad pobegom iz države nikakor ni navdušena. Proti koncu zgodbe celo pobegne od doma in Barish prepusti breznu skrbi in samoobtožb, ki dosežejo višek z novico o terorističnem napadu – t. i. hororju Evrope. Pritisk jo prižene do roba in s svojim samomorom k noveli prispeva tragičen konec. 

V kontekstu celotnega dela gre verjetno za najmanj abstrahirano in najmanj poetično novelo. Prav tako je navezava na mit o Evropi tu med šibkejšimi; na Evropo se naveže samo prek imena opisanega terorističnega napada, drugih indicev antične predloge pa skorajda ni. 

Protagonist druge novele je Prometheus Kunemtiselki, upokojen in izkušen rudar, ki je zopet poklican na dolžnost zavoljo izredno tajnih izkopavanj. Slednja – po sicer nekoliko preveč razvlečenem opisovanju vsakodnevnega sondiranja in brezciljnega čiščenja rovov – pokažejo šokantne izkopanine: več kot tristo zakopanih žrtev. To odkritje protagonista popolnoma sesuje, zato tudi po koncu več kot štirimesečnega garanja nem obsedi v rudniku, prepuščen vlažni notranjosti temačnih rovov. 

Tudi tu ne najdemo očitnih navezav na antičnega Prometeja. Sicer pa sama zgodba zdrži tudi brez arhetipskega ozadja in se odvrača od nekolikšne dolgoveznosti z neverjetno poetičnim jezikom. 

Sledi Narcis – ta je prvi v nizu novel, ki je deležen očitnejših vzporednic z antično predlogo. Zgodba se začne izjemno obetavno s poigravanjem protagonista s svojo zrcalno podobo, ki ga sproži tragičen spomin na utopitev njegovega brata: »Od nekod se je vzel oče, se oblečen pognal v ribnik, izginil pod vodo, na kratko splaval na površje, da zajame sapo, in spet potonil. Minil je trenutek ali pa mogoče nekaj let. Oče je končno izplaval z utopljenim v naročju […]. Sijalo je sonce in prisegel bi lahko, da so ta dan imeli odsev na kalni gladini prav vsi, tudi oblaki, krošnje, reševalci in policisti, le on ga ni imel.« Preživelega nato spremljamo skozi življenje vse do zrele dobe, ko si protagonist ustvari medijsko prepoznavnost, praktično v celoti utemeljeno na plehkih vlogah v nadaljevankah, sponzorstvih na socialnih omrežjih in priložnostnih delih v oglaševalski industriji. Proti koncu, ko sledimo njegovemu postopnemu osebnemu in finančnemu propadu, lahko zasledimo dve čudoviti navezavi na antično predlogo. Na prvo naletimo ob pripovedovalčevem obisku svoje matere: »Ni imela denarja, za katerega jo je po telefonu prosil, je pa zanj imela pripravljenega nekaj drugega […]. V plastični vrečki, ki mu jo je pustila na klopi, je bila škatla za čevlje, do vrha polna časopisnih izrezkov s članki o njem. Bilo je, kar je poleg denarja najbolj potreboval, potrditev, da so na svetu ljudje, ki jim je mar zanj in za njegovo delo.« Na drugo, še bolj neposredno, pa čisto pri koncu: »Izogibal se je oknom in drugim odsevnim površinam, še posebej ogledalu v kopalnici.« 

Ravni poetičnosti in prepletanja z antično predlogo sta v primerjavi z Evropo neprimerno višji, v primerjavi z nadaljnimi novelami pa vseeno povprečni. Druga polovica dela nedvomno preseže prvo v številnih ozirih.

Obrat v kvaliteti se začne z Orfejem. V moderni adaptaciji ga upodablja varnostnik Narodnega muzeja, zadolžen za bdenje v Veliki dvorani revolucije. Nekega dne naleti na poulično glasbenico, katere glasba ga popolnoma obsede – njene skladbe si celo posname na telefon, da jih lahko posluša znova in znova. Tu najdemo že prvo očitno vzporednico, le da sta vlogi zamenjani – poulična glasbenica prevzame lastnosti Orfeja, varnostnik pa poteze vseh, ki jih njegov spev očara. Avtor se odlično poigrava tudi s simbolom kače, ki je v antični predlogi zaslužna za smrt in odhod Evridike v Podzemlje; v Štegerjevi verziji pa se kača nahaja pri protagonistu. Deluje kot nekakšen simboličen predstavnik njegove sle: »Ni potešitve, ni nasladnega miru, le večja in večja potreba, čedalje večja praznina v njem, ko kača sikne iz telesa pod njim […], ko se sliši, ko reče, da jo ljubi, da jo bo zmeraj ljubil.« Zgodba se kot vse druge konča tragično. Deležni smo eksplicitnih opisov pretepov, ki se končajo s protagonistovo smrtjo. 

Celostno je Orfej bolj surov in manj poetičen od preostalih. Se pa v antiki obravnavane fabule loteva na izredno inovativen način – z menjavanjem vlog, poigravanjem s simboli in besednjakom. 

Nobena novela pa ne preseže celostne mojstrskosti Meduze. Gre za – zame nedvomno – najlepši, najbolj dovršen in tudi najbolj poetičen del zbirke. Seveda se s poetičnostjo vedno pojavi tveganje zapada v izumetničenost, a se to v tem primeru ne zgodi. Gre za vsebinsko pestro, pomensko nabito in družbenokritično besedilo na visoki ravni. Zgodbo spremljamo skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, bivšega pianista, ki zapisuje refleksijo svojega življenja pred petnajstimi leti. Sledimo mu vse do konservatorija, kjer je označen za povprečneža. V tem obdobju se v neki restavraciji sreča z »ljubeznijo svojega življenja«, kar avtor opiše tako, da prve trenutke snidenja pristno podoživljamo z njim, tudi sami prevzeti od eteričnosti trenutka. Dekle ga popolnoma omreži, opiše jo z izredno poetičnimi podobami. Na krilih novonastale ljubezni se začne tudi njegova obetavna kariera – za svojega učenca si ga izbere Pawlow, eden najuglednejših mentorjev na konservatoriju. Mentorstvo in ljubezen mu data zanos, da kot v transu vadi po dvanajst, včasih štirinajst ur na dan. Seveda se v raju kmalu pojavijo težave – dekle Neja je namreč fotomodel precej izmuzljive narave. A pripovedovalec se sprva z njeno skrivnostnostjo ne obremenjuje. Ko skuša po povratku s pomembnega dunajskega tekmovanja za mlade pianiste proslaviti uvrstitev v finale tudi s svojo ljubljeno, jo najde popolnoma sesuto na tleh stanovanja. To pa predstavlja začetek propada; v mladostnem zanosu želi precej pijani pripovedovalec popraviti krivico, ki je bila storjena njegovemu dekletu. Storilcev sicer ne najde, je pa zato ob povratku domov udeležen v prometni nesreči, v kateri ne umre, zlomi pa si med drugim tudi desno zapestje, kar povzroči trajno omrtvitev palca. S tem je njegova kariera koncertnega pianista neizpodbitno zaključena. Neja ga odpravi zgolj s sočutnim SMS sporočilom, Pawlow pa s trpkim pismom – noben od teh odzivov pa ne pripomore k izboljšanju njegovega počutja. Po opisu tragedije spremljamo, kako se pripovedovalec skuša zopet postaviti na noge in spoznati novo partnerico. Pada v vse globlje brezno alkoholizma in dolgov – prisiljen je igrati v baru, ker lastniku dolguje denar. Med odplačevanjem dolga pa ga ves čas obiskuje neznani moški, ki ga privlači. Izkaže se, da gre za njegovo Nejo, ki je v času, ko se nista videla, postala Dane. Novelo zaključi presenetljiv obrat, ko pripovedovalca vprašajo po glavi žrtve (aluzija na Meduzino glavo). Očitno kriv krvavega masakra na vprašanje ne odgovori, kar nas pušča v negotovosti in iščoč lastne razlage njegovega konca.

Gre za izvrstno novelo, ki se s simboliko poigrava na izviren način. Poleg očitnih navezav, kot so Nejini zeleni lasje, ki so sprva razkuštrani, na koncu pa »prvič spleteni v kitke, ki so se ji kot drobne kačice vile okrog obraza«, poigravanje s pogledi, ki omrežijo, in zaključna omemba glave, ki jo Neji odseka pripovedovalec, novelo odlikuje še čudovita metaforika (najočitneje izražena skozi transformacijo Neje – od »ljubezni njegovega življenja« na začetku, preko Neje (pozneje Daneta) v zgolj telo).

Zadnja novela Ikar je najbolj abstrahirana od vseh. Zgodba govori o starejšem gospodu, ki živi na robu sveta. Spremljamo ga pri njegovi vsakdanji borbi za življenje, iskanju hrane in kovanju načrta za pobeg z otoka, na katerem je ujet. Protagonist je modernizirana različica antičnega Dedala, znamenitega umetnika, ki zaradi umora svojega nečaka s sinom Ikarjem pobegne na otok Kreta, kjer zgradi labirint za Minotavra. Kot Dedalu po opravljenem delu otoka ni dovoljeno zapustiti, se tudi Štegrov junak sooča s takšno ujetostjo. Na otoku pa ni ujet sam – z njim je mali deček, ki ga imenuje »kamen«. Skupaj se spopadata z vsakodnevnimi težavami, pa tudi številnimi neuspelimi poskusi pobega z otoka. Avtor tako čudovito obrne prvoten zaključek zgodbe – starčev sin je v moderni različici že utopljen, bralec spremlja le še njegovo soočanje s to izgubo. Deček, ki ga na tej poti spremlja, ni s starcem v nobeni sorodstveni povezavi – pravzaprav niti ne govorita istega jezika. Na koncu novele se oba pretvorita v galeba (kot si v antiki nadeneta krila iz voska) in poletita z otoka. Namesto dečka, ki pade v mitu, je tukaj na padec obsojen starec. Vendar svojega padca ne dojema kot obsodbo, temveč kot možnost ponovne združitve z utopljenim sinom: »Videl je svetlobo v morju pod sabo. Šele zdaj, ko je bil scela svobodna ptica, zunaj človeškega časa in prostora, je lahko postal ta, ki je bil. Njegovo perje je v hipu odpadlo, njegova krila so se na visokem dopoldanskem soncu stopila, kot da so iz voska. Zamižal je in spokojno strmoglavil svojemu sinu naproti.«

Celostno gledano se zdijo najbolj dovršene zadnje tri novele, torej Orfej, Meduza in Ikar. Aluzije na antično predlogo so tesno prepletene z njimi, vsaka od njih tvori svoj privatni, poetični, a hkrati družbenokritični svet, podobe so dodelane in mojstrsko izpeljane. Evropa se zdi v primerjavi z drugimi precej siromašna in bi potrebovala še nekoliko več prostora za razvoj zgodbe. Ravno nasprotno bi lahko rekli za Prometeja – že prej omenjeni številni opisi brezciljnih sondiranj bi lahko bili nekoliko krajši, kar bi pripomoglo k udarnosti tragičnih izkopanin. Narcis pa se zdi – glede na bogato uporabo metaforike v drugih primerih – nekoliko preveč na prvo žogo; vemo približno, kaj pričakovati, in to brez pretresov tudi dobimo. Sicer pa ima zbirka čudovito rdečo nit, ki v obliki večplastne predstavitve migrantske problematike lepo aktualizira antično podlago. Avtorjeva pesniška preteklost se nedvomno odraža v bogatem in poetičnem jeziku, ki je sama krona celotnega dela. Ker se vsaka od novel konča tragično, bi lahko od neprenehnih in šokantnih obratov bralec otopel, vendar Ikar poskrbi za ustoličenje dela v naš dolgoročni spomin.