30. 11. 2021 / Literatura / Sveže na sceni
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).
Aleš Jelenko: Tri pesmi
POTRES
Ulice so polne
ožigosanih teles,
ki preplavljajo
ulični bazen.
Rešitev se nikoli ne prikaže
sama od sebe.
Prepotene majice dihajo.
Ni videti,
da bi se lahko strgale
iz dlakavih postav
in zaživele
svoje življenje.
Zgodovina se ne ponavlja,
zgolj nalaga se,
kot kocke, do točke,
ko zaradi zakonov fizike
izgubi oblast nad sabo
in pade.
Čutiti je potres.
Poezije
nihče ne bere.
VESLANJE
Moja kri
polni samo te kanale.
Če jih odmašiš,
iztečem.
Nihče ne nastane
iz mojega rebra.
Govoriti o prihodnosti,
preveč govoriti
o prihodnosti
zamaje sedanjost.
In mi nimamo časa
za veslanje v prazno.
Sedim na črnem plastičnem stolu
in ne razmišljam
o jutri. Jutri
nima štiriindvajset ur.
Minute tečejo.
Ne vemo,
ali bodo tudi jutri.
PESEM
Glasba nas uči
tišine.
Šele, ko nisem slišal,
sem ujel zvok
udarca v prazno.
Bil je tako glasen,
da sem začel verjeti.
Verjeti v.
Tišina iz vzporednega sveta
je enaka tišini tukaj,
zato jo zlahka slišimo.
Pred leti
je sraka vreščala
skozi zvočnike,
da je nisem slišal,
tako zelo glasna
je bila.
Tisti,
ki nima ust,
pove največ.