Aleš Jelenko: Tri pesmi

POTRES

Ulice so polne
ožigosanih teles,
ki preplavljajo 
ulični bazen.

Rešitev se nikoli ne prikaže
sama od sebe.

Prepotene majice dihajo.
Ni videti,
da bi se lahko strgale
iz dlakavih postav
in zaživele
svoje življenje.

Zgodovina se ne ponavlja,
zgolj nalaga se,
kot kocke, do točke,
ko zaradi zakonov fizike
izgubi oblast nad sabo

in pade.

Čutiti je potres.

Poezije
nihče ne bere.


VESLANJE

Moja kri
polni samo te kanale.
Če jih odmašiš,
iztečem. 

Nihče ne nastane
iz mojega rebra.

Govoriti o prihodnosti,
preveč govoriti
o prihodnosti
zamaje sedanjost.
In mi nimamo časa
za veslanje v prazno.

Sedim na črnem plastičnem stolu
in ne razmišljam
o jutri. Jutri
nima štiriindvajset ur.

Minute tečejo.

Ne vemo,
ali bodo tudi jutri.


PESEM

Glasba nas uči
tišine. 

Šele, ko nisem slišal,
sem ujel zvok
udarca v prazno.
Bil je tako glasen,
da sem začel verjeti.
Verjeti v. 

Tišina iz vzporednega sveta
je enaka tišini tukaj,
zato jo zlahka slišimo.

Pred leti 
je sraka vreščala
skozi zvočnike,
da je nisem slišal,
tako zelo glasna
je bila.

Tisti,
ki nima ust,
pove največ.