Akwaeke Emezi: Kako je umrl Vivek Oji

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2022
Prevod: Katja Zakrajšek

Kako je umrl Vivek Oji je ena pomembnejših knjig tako za nigerijsko (in celotno črnsko) LGBTQ+ skupnost kot za vse ljudi, ki se moramo še veliko naučiti o sprejemanju, strpnosti in hvaležnosti za vse raznolikosti tega sveta.

Nigerijski_a multidisciplinarni_a umetnik_ca in pisatelj_ica Akwaeke Emezi, ki ga_jo je med literarne zvezde ponesel debitantski roman Freshwater, izhaja iz mejnih, nedoločljivih, »liminalnih« prostorov, kar se močno odraža tudi v tej knjigi. V njej nobena oseba, stanje, razmišljanje ni dokončno izoblikovano in identificirano, vendar se pretaka, pljuska na vse strani, ko si kot bralci že obupno želimo trdnega, neizpodbitnega dejstva in na koncu katarzično dojamemo, da tega nikoli ne bomo dočakali. Pisateljičine_eve »umetniške prakse so zakoreninjene v metafiziki črnskega duha skozi oči domorodnih ontologij, s pomočjo katerih se osredotoča na utelešenje, ritual in potlačen spomin«, zato ni presenetljivo, da nam postreže s svojevrstnim pogledom na kvir tematiko in jo osvetli v kontekstu z ostalimi pojavi, ki v nigerijski družbi veljajo za nenaravne, drugačne in si zaslužijo pregon. To ustvari širšo perspektivo absurdnosti in kulturne pogojenosti obravnavanja »odstopanj« od začrtane poti, vendar pa zgodba nikakor ni pogubno ali temačno naravnana. Prav nasprotno: predstavlja upanje. Kakor brez moraliziranja in rahločutno razkriva pomanjkljivosti, izpostavi tudi pozitivne značilnosti tesno povezanih skupnosti in poskrbi, da odzivi večplastnih likov na situacije govorijo sami zase.

V romanu najprej izvemo, da je Vivek Oji umrl, kar zgodbo zastavi kot kriminalko, in ta misterij vzroka smrti nato vztrajno mežika nad pripovedjo. Viveka večino časa spoznavamo skozi oči leto starejšega bratranca Osite, s katerim sta si bila od otroštva kakor brata, saj sta oba edinca. Predstavljeno je njuno odraščanje, odkrivanje odnosov in čustev v zavetju neprebojno povezane skupnosti gospodinj nigerižen (tujih žensk, ki so se zaradi svojih mož priselile v Nigerijo) in strogih očetov, ki si vsi za svoje otroke želijo enako – »normalno« življenje brez odstopanj in svojeglavih ovinkov. A takoj nam je jasno, da Vivek tega ne želi in da bo preizkušal, če je ljubezen ljudi do njega s čim pogojena, morda ravno z nečim, kar je v njegovem bistvu, in ali je »normalnost« več vredna od človeškega življenja. »’Mogoče bi bil še živ,’ je rekla Kavita, ‘če bi se čutil dovolj varnega, da bi bil to, kar je bil, pri nas doma, namesto da je tak hodil po svetu. Kako naj bi ga varovala, če pa nisva vedela? In rekel jim je, naj nama ne povejo, ker nama ni mogel zaupati, in prav je imel. Si lahko misliš, kaj bi midva naredila?’« Razmišljanje Vivekove matere po njegovi smrti nakaže, da ni jasnega odgovora na navedena vprašanja in da ljubezen včasih ni dovolj. Zgodba ne postavlja kvir osebe kot izjemo v svet istospolno- in cisspolnonormativne nigerijske družbe, ampak kot suvereno sonce, ki žari in utira pot ostalim, manjšim in šibkejšim ter predstavlja potencial za okolje, kjer lahko osebe vseh spolov in spolnih usmerjenosti enako močno zažarijo. 

Knjigo sestavlja štiriindvajset poglavij, ki so napisana s perspektiv bratranca Osite, Viveka ali tretjeosebnega pripovedovalca. Preskakovanje med dogajalnimi časi in pripovedovalci ustvari mikaven občutek enigmatične zamegljenosti. Menjavanje perspektive je v literaturi sicer pogosta praksa, vendar so v tem primeru Vivekova poglavja nekaj posebnega. So kratka, največkrat le nekaj vrstic, in delujejo kot Vivekova razmišljanja po smrti, ko je s svojo usodo že sprijaznjen. Predstavi nam kakšen spomin ali komentira situacijo, ves čas pa imamo občutek, kot da lebdi nekje nad dogajanjem in nam pušča dostop do dela svojih misli, ki ga z ostalimi liki ni nikoli delil. Jezikovni slog ima dva vidika: konkreten, surov opis situacije ter liričen izraz zapletenih čustev in osebnih razmišljanj. Bralec se zato zlahka povsem potopi v pripoved in se ne mudi pri zapletenih ali abstraktnih stavkih. Dodano vrednost predstavljajo tudi besede, včasih kratki stavki nigerijskega slenga, ki niso prevedeni in ustvarijo naravno pristnost, bralec pa želi razvozlati njihov pomen in se za korak približati njihovemu svetu. Ker je kronološki potek dogodkov nejasen, se nam razlogi in pomeni odkrivajo počasi, nekateri koščki se sestavijo hitreje, nekateri počasneje. En košček, Vivekova smrt, pa vztrajno ostaja nedosegljiv. Zdi se, da je ravno to tisto, na kar nas skuša avtor_ica opomniti; da je sestavljanka življenja, sestavljena iz notranjih svetov množice ljudi, vedno pomanjkljiva in nedokončana, razvijajoča in izmikajoča se. Če skozi celotno zgodbo poskušamo le ugotoviti, kako se je pripetila Vivekova smrt, spregledamo bistvo, ki se skriva v preizpraševanju pomena prijateljstva, ljubezni, srečnih in srčnih trenutkov, razumevanja in potrpežljivosti. Tako kot znajo mediji po svetu vsako tragiko spremeniti v hrano za bralčeve apetite, lepoto kvir življenj spremeniti v pogubo, iz nas malo po malo trgajo človečnost in vedno manj ljudi se spomni na vprašanje: kaj lahko naredimo, da take odnose preprečimo? 

Razorožujoč, odkritosrčen, prelomen in pronicljiv so besede, s katerimi bi opisal roman Kako je umrl Vivek Oji. Knjiga, ki brez olepšav upove resničnost takšno, kakršna je, in ji kljub temu uspe ohraniti sledi optimizma in lepote. Knjiga, ki je lahko hkrati poletno branje in eno izmed najpomembnejših del, ki so bila izdana v zadnjem času. Priporočal bi jo prav vsakemu, brez izjeme, za nekatere v uteho in za druge v razmislek o prioritetah v življenju, o pristnih medčloveških odnosih in strpnosti. »In vsak dan je bilo težko, ko sem hodil po svetu in vedel, da sem v očeh drugih tak in tak, vedel, da se motijo, tako popolnoma motijo, da jim je moj pravi jaz neviden. Zanje niti obstajal ni. Torej: če te nihče ne vidi, ali še vseeno obstajaš?«

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.