Tiho paranje spomina in prihodnosti

Baptiste Chaubard, Thomas Hayman: Ideal
Založba: VigeVageKnjige
Leto: 2025
Prevod: Saša Jerele

Visoka pagoda, zasnežena gora Fudži, ženske v čudovitih jukatah, ki se s sončniki sprehajajo med natančno obrezanimi drevesi. Prizor ne zveni nič kaj distopično, a kmalu izvemo, da je Japonska v letu 2160 preplavljena z androidi, otok Kino pa z eno zadnjih pravih ribjih tržnic in prepovedjo robotov ostaja edini kraj, zavezan tradiciji. »Načelnost, disciplina, ponižnost« – vrednote, ki jih zagovarjajo otočani, se razraščajo v nestrpnost in ksenofobijo, stopnjevanje pa privede do groženj s popolno osamitvijo, embargom in izgonom vseh tujcev. V trenutku naraščajoče politične napetosti in negotovosti strip Ideal Baptista Chaubarda in Thomasa Haymana v ospredje postavi osebno dramo starejšega para, Helene in Eda, ki se podobno kot njuna skupnost znajdeta na prelomni točki, ujeta med idealizirano preteklostjo in negotovo prihodnostjo.  

V zgodbo nas uvede približno trideset natančno narisanih in kadriranih nemih strani, ki nas potopijo v ambient otoka Kino in v vsakdanje življenje treh osrednjih likov: žene Helene, moža Eda in njune neimenovane služkinje, ki žaluje za pokojnim možem in njunem preteklem življenju. Čeprav se zdijo njihova življenja na prvi pogled povsem različna, jih v resnici vse povezuje globoka nostalgična pogreznjenost v preteklost.

Helena, profesionalna pianistka francoskega rodu, po poškodbi hrepeni po tem, da bi lahko spet nastopala v filharmoniji, kjer pa je njena kariera zaradi političnih interesov ogrožena. Nezmožnost, ki jo prinese poškodba, razdrobi njeno identiteto in jo povsem ohromi. »Igranje … je edino, kar zares znam početi,« pravi, zato lahko razumemo, da izguba kariere zamaje njeno samopodobo in občutek kakršnegakoli smisla. Strip njen občutek nemoči in ujetosti spretno ponazori s ponavljajočimi kretnjami rok ter s podobo ranjene ptice, za katero nežno skrbi, a verjetno nikoli več ne bo letela. 

Klavirja noče igrati niti doma, kljub vztrajnim prošnjam moža, ki sanjari o dnevih njune sveže in brezskrbne zaljubljenosti. Poleg tega Eda obvladuje razpetost med dolžnostjo do prednikov, zlasti očeta, slavnega arhitekta in ustanovitelja skupnosti otoka Kino, in ljubeznijo do žene, priseljenke. Njegova razklanost se kaže v subtilni mimiki, v tihem trpljenju med tradicijo, s katero je odraščal, in sodobnostjo, ki jo živi, na kar nakazuje tudi njegovo ime. Odzvanja namreč ime obdobja japonske zgodovine, v katerem je šogunat Tokugava z izolacionistično politiko sakoku zavoljo politične stabilnosti državo povsem osamil.

Kot država teži k osamitvi, se vsak vase zapirata tudi Helena in Edo. Vsak poskus, da bi se zakonca zbližala, ju le še bolj oddalji. Ne zmoreta prisluhniti tihi bolečini drugega, čeprav izhaja iz istega žarišča – hrepenenja po času, ki je že davno minil. Trk želja in pričakovanj se le še stopnjuje, ko žena kljub prepovedi domov pripelje nemo »humanoidno umetno inteligenco s senzitivno sposobnostjo« Kai, ki je na videz identična mlajši Heleni. Androidka, ki naj bi jo zaradi funkcije analize in prepoznavanja želja uporabila za popestritev njunega spolnega življenja, kmalu prevzame povsem drugačno vlogo. Čeprav izpolnjevanje želja morda zveni obetavno, se hitro izkaže, da koda njene moralne presoje ni neizpodbitna – nenazadnje je humanoidna, ne pa humana. Najbolje je to ponazorjeno v izvrstnem prizoru, ki sopostavlja Helenino razlago androidkinih funkcij ter nemih panelov, v katerih Kai prisluhne želji domačega mačka Ošija in mu postreže z udomačeno ptico, za katero skrbi Helena:

Čeprav je ta prizor izrazito likovno dodelan in s svojo brezbesednostjo povedno upočasni tempo pripovedi, ne predstavlja središčnega zanimanja zgodbe, vseeno pa uspešno in srhljivo pokaže, da ni vse tako, kot se zdi. Strip se izogne znanstvenofantastičnemu klišeju strahu pred nadvlado androidov in razmislekom o njihovi duševnosti ter elemente znanstvene fantastike vrhunsko preplete z zasebnim in javnim – z zgodbo zakona v zatonu, napetim političnim stanjem ter vprašanji spomina, (ne)uresničenih želja in pričakovanj, minljivosti, identitete, tradicije in osebne vrednosti. Kai ni povod za počasen razkroj zakona, kakor bi morda pričakovali v znanstvenofantastičnem narativu – njena prisotnost le osvetli stare razprtije in jasno pokaže na ranljiv položaj zakoncev, v katerem se njuni identiteti, iluzije in želje začnejo parati, ostaneta pa zgolj praznina in neizpolnjeno hrepenenje. Oba se na nek način zatečeta h Kai, a v njej zgolj iščeta preprosto rešitev za zapletena vprašanja, ki so se zažrla v njuno razmerje.

Ideal je sugestivno in počasno branje – pravzaprav gre za tiho opazovanje likov in njihove psihologije, ki nam ni nikoli vsiljena. Razbrati jo moramo iz drobcev pogovorov, mimike, kretenj, ponavljajočih se motivov in nemih panelov, ki gradijo napetost in ob vse večjem nelagodju vzbujajo občutek dobrega trilerja. Ob večkratnem branju nas spreleti srh, saj večkrat ponovljene podobe dobijo težo vizualne metafore in napovedi neizbežnega razpleta. Zanimivi sta zlasti dve podobi: biser in spominčice.  Biser v podobi mamine ogrlice, ki jo Edo podari kot darilo, asociativno pa tudi služkinjino vsakodnevno nabiranje školjk evocirata preteklost; biser kot analogija za prvo skladbo, ki jo Helena javno zaigra po poškodbi, pa evocira upanje. Zato je zanimivo, da Helena biserno ogrlico ob globokem razočaranju zavrže v morje. Nezanemarljivo je tudi, da ime androidke Kai pomeni školjka. Podobno je s spominčicami, ki obkrožajo pot, po kateri sta se nekoč sprehajala Edo in Helena. Edo idilično fotografijo krajine, kjer pred goro Fudži med kamnitimi ruševinami vznika polje spominčic, hrani v predalu, sčasoma pa se po poti spominov namesto z ženo sprehodi s Kai. Iluzija ponovne ljubezenske iskrice, ki se ji prepusti, skruni prostor in pokrajino spomina, kar je poudarjeno tudi vizualno z identično ponovitvijo celostranskega prizora pokrajine. Na tej točki strip spretno uporabi moč premišljene postavitve panelov – celostranski prizor v bralčev spomin prikliče nostalgično fotografijo, a hkrati med ruševinami zaznamo dve goli telesi, ki ju prej ni bilo. Zgolj slutimo, kaj sledi, naše slutnje pa se potrdijo, ko obrnemo stran in začutimo Helenino globoko žalost, ki jo avtorja odlično sopostavita s prizorom spolnega občevanja, kjer vidimo zgolj brezčustveno Kai. Prisotnost androidke iz obeh izvabi najgloblje negotovosti, na dan pa posledično privrejo vse zamolčane zamere in očitki, ki tudi ob koncu ostanejo nedorečeni.

Zapisala sem že, kako strip s spretnim kadriranjem gradi napetost. Natančnost in eleganco pa lahko pripišemo vizualnemu jeziku kot celoti. V svoji jasnosti in čistosti linije ter zamolklih, a atmosferičnih barvah spominja na japonske lesoreze, s čimer risar tudi na vizualni ravni poudari vprašanje tradicije in sodobnosti. Podobno kot na podobah lesorezov so kompozicije statične, kar je učinkovito zlasti v izpiljenih nemih prizorih, pogled pa upočasnijo in ga usmerjajo v drobne spremembe mimike, gestike in poglede, ki so velikokrat bolj povedni od besed. Strip pa ni monumentalen le vsebinsko in likovno, temveč tudi fizično in oblikovno. Ideal je v slovenski izdaji res čudovit knjižni izdelek. Založba VigeVageKnjige se je, podobno kot pri Magnetu ter Ogljiku in Siliciju, odločila za velik format in trdo vezavo, tokrat z oranžnim polplatnom v hrbtu. S tem pa se je poklonila stripu kot deveti umetnosti, saj natančnost risbe, kadriranja, napetost prehajanja med sličicami in stranmi na tako veliki površini zares pride do svojega polnega izraza in vizualno-besedne pripovedne moči.

Ideal je vsebinsko in likovno večplasten strip, ki mu mnogotere idejne niti uspe soodvisno preplesti v celovito zgodbo. Baptiste Chaubard in Thomas Hayman sta ustvarila izredno atmosferično, napeto, a hkrati tiho in poglobljeno popotovanje po Japonski 22. stoletja, ki z zgodbo zakoncev globoko zareže v vprašanja smisla, identitete, pričakovanj, hrepenenja in žalovanja. Smiselno zasnovani in nepretenciozni znanstvenofantastični elementi niso zgolj kulisa, temveč vsa ta vprašanja smiselno dopolnjujejo ter jih grozeče osvetljujejo. K temu pripomore tudi izčiščen slog, ki vztrajno gradi napetost, usmerja pogled navznoter in nagovarja k večkratnemu branju. Ideal tako ni le izvrsten psihološki strip, ampak umetniška mojstrovina. 

Uredila: Ajda Klepej
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.