Tamara Mihalič: Poti od _ do _
Datum: 24. 10.–16. 11. 2023 Kraj: Stekleni atrij ljubljanske Mestne hiše
Poti od _ do _ prikazuje dokumentacijo monotonosti in zamejenosti, ki sta nas navdali ob zaprtju v času covida-19. Avtorica Tamara Mihalič ju ovekoveči s performativnim dejanjem, ki je trojno zabeleženo – na videu in cinkovih ploščah, slednje pa so odtisnjene na papir v tehniki globokega tiska. Ob vstopu v prostor pogled pritegne ekran, od katerega se na eno stran širi 7 grafik, na drugi pa so izobešene 3 cinkove plošče. Na ekranu se predvajata dva videa – na prvem se avtorica sprehaja po Piranu, na drugem pa po območju nekdanjih državnih mej in frontnih linij v okolici Nove Gorice. Pod nogo ima pritrjeno cinkovo ploščo, ki se pogosto zatakne ali zadene ob tlakovec, vselej pa hojo spremlja zvok drgnjenja in trenja. Površina je zato zaznamovana s pretežno podolgovatimi zarezami, ki svojstveno tolmačijo pot, ki jo je z njimi pod nogami prehodila avtorica. Naključne diagonalne zareze pričajo o objektih in drugih preprekah, ki so ji prečile pot. Ta zaobsega razdaljo od doma do Punte in nazaj, kakor je naslovljen tudi video.
Gledalec je zaradi odsotnosti kakršnihkoli opisov in zgovornejših naslovov prepuščen lastni interpretaciji, zato je vodstvo avtorice po razstavi koristno osvetlilo pot razmisleka. Brez vodstva je premislek znatno omejen; na podlagi videa lahko sklepamo o nastanku zarez na cinkovih ploščah, te pa nato povežemo z odtisom na papir, a kakršnakoli umeščenost v specifičen prostor in čas umanjka. Dela bi bilo nemogoče asociirati s časom covida, ravno tovrstna indiferentnost pa priča o vseprisotnosti občutkov, ki smo jim bili izrazito izpostavljeni v tistem obdobju. Morda čas ni eksaktno naslovljen, ker zamejenost ni zgolj pozabljen in preživet element takratne krize, pač pa je strukturni element kapitalistične realnosti. Življenje se je namreč vrnilo v utečene tirnice, latentni okovi pa vse tesneje zategujejo slehernega individuuma.
Prostor, v katerega je umeščena dokumentirana pot, se kaže kot močno determiniran na dveh ravneh: prvič kot nema priča nekdanjih frontnih linij in drugič kot zadnja instanca avtoričinega izkustva v času zaprtja države. Odtis, ki ga je pustil na plošči, mu omogoča, da se izpne iz prostorsko-časovne pogojenosti ter se vzpostavi kot prebitek z minljivostjo pogojenega momenta. Prostor in čas se zapišeta v zareze ter se upredmetita v naključnih vdolbinah. Govorita sama o sebi skozi objekt, ki sta ga nepovratno spremenila, medtem ko je avtorica zreducirana na težo, ki jo je zadala plošči. Paradoksalno pa je avtorica tista, ki pod bremenom zamejenosti omogoči materializacijo imaterialnega. Avtorica tako deluje kot hkraten označevalec in označenec, a vselej po nareku omejenosti; njeno telo je breme, pod katerim poteka materializacija prostora in časa, in hkrati nosilec bremena, ki to materializacijo generira – omogoči in povzroči.
Medij grafike za prostor in čas predstavlja tretji stadij, ki je redukcija na dvodimenzionalnost. Fabula ponavljanja in zamejenosti treh dimenzij zdaj govori skozi odtenke črne in bele, kar ne pomeni eliminacije zarez, pač pa njihovo ekspresijo skozi drugačen format. Prostor in čas tako še vedno obstajata kot objekt – še več. Avtorica s prav tem sosledjem performativnega dejanja in grafike pokaže zmožnost medija, da ta lahko reproducira ne le podobe, temveč tudi izkustvo. Sočasno s performativnim dejanjem pa poteka tudi ovekovečenje v video formatu, ki samo ni element v sosledju, pač pa fabulo pripoveduje v paraleli. Tam prostor in čas zadobita druge dimenzije; to niso fizične zareze, pač pa trajanje. Internirana sta v format, ki vzpostavi zarezo napram neskončnosti, neomejenosti. Tudi tu nastopi paradoks: avtorica pod težo omejenosti generira materializacijo imaterialnega in jo beleži tako, da imaterialno – zatorej neomejeno – razlasti neomejenosti.
Avtorica tekom vodstva pove, da z razstavo obuja spomin na omejitve specifičnega prostora in časa, hkrati pa omogoči avtonomno rekanje spomina, da se ta vzpostavi kot nekaj, kar ne označuje zgolj minulosti. Ozaveščenje nekdanjih mej namreč omogoči uvid trenutnih, ki so vse prepogosto prepoznane retrospektivno. Kaže tudi razsežnosti medija grafike, kadar je ta vpet v sosledje dopolnjujočih se tehnik in pristopov. Grafika namreč ni le nosilka podob matrice, temveč svojstveno upredmeti – v cinkovih zarezah materializirana – prostor in čas, le-ta pa hkrati nepretrgoma zaznamujeta tako »mimoidoče« objekte kot subjekte. Ravno na tem mestu, in medias res, pa nastopi medij grafike, ki – četudi vsaj za trenutek – pretrga kontinuiteto in dvodimenzionalno ovekoveči zareze specifičnega prostora in časa.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček
