Taljenje

Naslov razstave: Taljenje: Podobe podnebnih sprememb
Razstavljajoče umetnice/ki: Renate Aller, Corey Arnold, Michael Benson. Adam Broomberg, Edward Burtynsky, Oliver Chanarin, Scott Conarroe, Peter Funch, Noémie Goudal, Adam Hinton, Richard Mosse, Simon Norfolk, Christopher Parsons, Erik Schytt Holmlund, Toby Smith, Klaus Thymann, Erwin van den Ijssel
Kdaj: 18. 1.-1. 5. 2022
Kje: Galerija Jakopič, Slovenska cesta 2, Ljubljana
Kuratorstvo: Klaus Thymann
Kustosinja (Galerija Jakopič): Julija Hoda
Razstava je bila predstavljena tudi v londonskem Muzeju in vrtovih Horniman ter dunajskem Prirodoslovnem muzeju. 

Podnebna kriza je postala ena od osrednjih tematik vsakodnevnih novic, okoljevarstvenost pa se je uvrstila na seznam pomembnejših lastnosti posameznika, ki kljub svojemu prizadevanju za upoštevanje novih standardov trajnosti v očeh družbe uničuje vse lepote planeta Zemlja. Skupinska razstava z naslovom Taljenje: Podobe podnebnih sprememb je nastala v sodelovanju med Muzeji in galerijami mesta Ljubljana ter mednarodno nevladno organizacijo Project Pressure. Dela sedemnajstih avtorjev skozi nišno predstavitev taljenja ledenikov obiskovalcu razkrijejo posledice okoljske krize ter obenem združujejo umetnost in politiko ozaveščanja. 

Razstava je v grobem razdeljena na tri večje sklope, imenovane Pomen ledenikov, Spreminjajoča se pokrajina in Posledice taljenja. Kljub nekakšni shematski zasnovi pa so dela povezana v koherentno celoto, pri čemer so prehodi med razdelki za gledalca neopazni. Lepote ledenikov, oziroma natančneje njenega izginjanja, se je vsak umetnik lotil na svojevrsten način, pri čemer so se ustvarjalci posluževali sodobnih umetniških medijev kot so fotografija, film in instalacija. Ogled razstave nas popelje na sprehod med fotografijami ledenikov različnih formatov, katerih barvna lestvica se le redko odmakne od belih in modrih odtenkov. Sprva estetske fotografije na trenutke lahko delujejo nekoliko ponavljajoče, vendar jih na srečo dopolnjujejo filmi in druge instalacije, ki zaradi uporabe drugačne tehnike nekoliko popestrijo ogled razstavljenega. 

Kljub temu pa razstava ponuja nabor zanimivih praks združevanja fotografije z drugimi tehnikami. Klaus Thymann, ki je poleg nastanka nekaterih del zaslužen tudi za kuratorstvo razstave, je v enem od intervjujev izpostavil zlasti pomembnost sodelovanja. Naslovljena tema je torej obravnavana iz različnih zornih kotov, delov sveta in z različnimi tehnikami. 

Primer uporabe novih tehnik so dela Petra Funcha, ki za izhodišče svojih umetniških stvaritev uporablja razglednice. Obiskovalca tako nagovori z velikimi projekcijami fotografij, na katerih je uporabil tehniko RGB barvne separacije, s katero je želel ponazoriti človekovo poseganje v pokrajino. Ob njih so razstavljene razglednice, ki spominjajo na krajino, kakršna je bila nekoč. Majhen format da gledalcu občutek odmaknjenosti od zgodovinske podobe narave, ki se je spominjajo le redki pričevalci. 

Podobno so osnovana tudi dela Simona Norfolka, čigar fotografije so nastale ob obisku kenijskih ledenikov. Posnetke je dopolnil z zarisom ognja, ki nakazuje mejo, do koder je segal ledenik, imenovan Lewis, v letih 1934, 1963 in 2004. Ta dramatična upodobitev, s katero je avtor želel šokirati, pa je izpostavila vseeno prisotno lepoto narave, medtem ko se je zgodba o kronološko dokumentiranem taljenju enega glavnih virov pitne vode pomaknila v ozadje. Zdi se, da fotografije nekako sporočajo ljubezen do narave, kar je morda povezano z ekološko naravnanostjo umetnikov. Enako je moč trditi za večino razstavljenih del. Ta v gledalcu namreč ne vzbudijo groze ali tesnobe, niti ne ustvarjajo subjektov, ki bi iz galerije odšli z neustavljivo željo po spremembah okoljske politike. 

Razstava se od tod namreč nadaljuje kot nizanje fotografij, katerih barvna lestvica se giblje nekje med belino in modrino. Te prikazujejo bogastvo ledeniških ekosistemov in njihovo estetsko podobo. Corey Arnold nas popelje na območje Arktike, kjer se morje in led dopolnjujeta kot nekakšen kontrast največjega bogastva našega planeta – vode. Omenjeni ustvarjalec v izbiri omenjenih motivov ni edini, saj se ob obisku razstave lahko znajdemo med mnogimi deli, ki ovekovečujejo mati naravo. Ta dela dopolnjujejo fotografije in film, ki prikazujejo človeško odvisnost od naravnih virov. Nabor takih posnetkov je nekoliko skop, kar lahko razumemo kot namerno usmeritev pozornosti obiskovalcev na posledice, ki jih imajo ljudje za naravne sisteme, in ne na rezultate izginjanja naravnih danosti za ljudi. V okviru razstave si lahko ogledamo tudi kratek film o delu indijskega kmečkega prebivalstva, ki zaradi taljenja bližnjega ledenika ne more več pridelovati poljščin, od katerih je odvisno njihovo preživetje. 

Razstava Taljenje nas popelje v nenavadno in množici slabo poznano krajino ledenikov. Veliki formati fotografij nas zanesejo drugam, kjer lahko občudujemo ledeniške skulpture vseh oblik in velikosti. Kljub temu pa se je sam namen ustvarjanja del in njihove predstavitve umaknil v ozadje. Čeprav smo priča minljivosti ekosistemov se sporočilnost fotografij izgubi nekje med njihovim nastankom in posameznikovim ogledom prav teh. Obiskovalcu je torej težko razbrati globlji pomen razstave. Zdi se, da so umetniki izhajali iz ljubezni do narave in občudovanja njenih lepot, a z mankom šokantnih prizorov ne uspejo poseči v jedro okoljske krize in jo predstaviti širši množici. 

Obisk razstave deluje kot meditativna izkušnja, ki pa v obiskovalcu žal ne obrodi sadov okoljskega aktivizma. Ogled različnih kompozicij in zanimivih povezav naravoslovne znanosti in umetniškega udejstvovanja je prijetno doživetje. Združitev družbene akcije za varovanje okolja in umetnosti torej ostaja tematika, ki jo bo še potrebno nasloviti v prihodnjih projektih.