21. 3. 2022 / Literatura / Kultura / Pod površino
Anja Grmovšek (1993) je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, pesnica, bralka in literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti.

Svetovni dan poezije: Volha Hapeyeva in Muanis Sinanović

Danes je svetovni dan poezije. Dan, ko kavo plačujemo z verzi in ko se v mestu zvrstijo številna javna branja poezije. Dan, ki ga je Unesco razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja, branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu.
Dandanes, še posebej pa z ozirom na zadnji dve leti, ko nas je doletela epidemija, se je poezija izkazala kot tolažilno, predvsem pa kot udarno, močno in deloma tudi politično sredstvo, s katerim lahko kot posamezniki ali družba opozarjamo na neenakosti in nepravičnosti. Da ima poezija še kako pomembno vlogo tudi v javnem življenju, kaže dejstvo, da s sourednico za današnji dan nisva uspeli dobiti dovoljenja za objavo pesmi vsaj enega ruskega pesnika ali pesnice, saj se je v zadnjih dneh v Rusiji poostrila cenzura, z dokončnim izstopom Rusije iz Sveta Evrope prejšnji teden pa so okoliščine postale preveč nevarne, da bi se želeli javno izpostavljati.
Strah me je. V zadnjih dneh niti več ne vem, koga ali česa se bojim, želim pa si, da bi bilo tega strahu čim prej konec. S sourednico Rino, ki že nekaj časa živi in študira v Rusiji, se slišiva samo še v poznih večernih urah (oziroma njenih zgodnjih jutranjih), dostopa do Facebooka ali Instagrama sploh nima, na njena sporočila preko drugih družbenih omrežij čakam tudi po več ur. V enem izmed najinih zadnjih pogovorov mi je zaupala, da komaj čaka vrnitev v Slovenijo, in da bo verjetno potrebovala še veliko časa, da se ponoči ne bo prebujala ali trznila ob vsakem najmanjšem poku.
Ne predstavljam si takšnega življenja. Ne morem in nočem si zamisliti trenutka, ko bi morala tudi jaz zapustiti družino, prijatelje, službo, dom in dobro sestavljeno življenje zato, da bi ubežala strelom, bombam in raketam. Da bi za sabo pustila vso staro življenje, ki v tistem trenutku ne bi bilo več pomembno, in nekje drugje začela od začetka. Od začetka, ki bi bil veliko težji kot katerikoli drug začetek.
Politiki pridejo in grejo, a poezija ostaja. Ravno zato je v tem trenutku še toliko bolj pomembno, da pesniki pišejo, objavljajo, se združujejo in s tem presegajo meje, ki jih rišeta politika in vojna. Ukrajinski pesniki v protestu trdno stojijo proti vojni s svojimi novimi pesmimi in aktivno organizirajo izdaje literarnih zbornikov. Medtem so ruski pesniki, ki želijo podpreti svoje literarne brate, utišani s strani svoje oblasti, veliko jih iz Rusije beži. A to še ni najhujše, ruske pesnike ne zatira samo njihova oblast, ampak tudi zahod, ki poln sovraštva bije vojno proti ruski kulturi. Ne smemo dovoliti, da politika potepta kulturo, potepta poezijo in ljudi. Poezija je vedno povezovala ljudi med seboj, povezovala je narode in odražala zgodovino. Naj v tem novem težkem obdobju ne umolkne zato, ker je ne bi želeli slišati.
Na najin poziv k objavi pesmi na svetovni dan poezije sta se velikodušno odzvala beloruska pesnica Volha Hapeyeva in slovenski pesnik Muanis Sinanović, ki sta prispevala pesmi, še kako aktualni za današnji čas. Želim si, da bi bile okoliščine drugačne in nad nami ne bi visel oblak strahu, da ne bi ves čas iskali roke, ki se je oprimemo »za malo bližine / ko pride nevarnost«, da se nam ne bi bilo treba »spoprijateljiti se z meglo«.
Poezija je pomembna. Vsem nam zato želim, da bi je veliko brali, pisali, se je učili. Da se za njeno objavljanje ne bi odločali na podlagi trenutne politike, časa ali drugega vzroka, da bi nam širila obzorja in nas prebujala v lepše, mirnejše dni. Da bi bila v naših življenjih prisotna, kot da je svetovni dan poezije tudi vsak drugi dan.
Anja Grmovšek
_______________________________________________________________________
Volha Hapeyeva

•

medtem ko čakam avtobus
si na leseni klopci 
grejem notranjo stran stegen

poleti je čas za obsesije 
in obvezno plavanje 
da bi se malo utrudila
in spoznala da ni časa
je le spomin

morje lahko zamenjaš z jezerom
jezero z reko
jelše s platanami
belorusko mestece s švicarsko vasico 

in obsediš na leseni klopci
ne razmišljaš o ničemer

otroci se vračajo s plaže
niti brati niti pisati še ne znajo
vse znanje morajo nositi s seboj 
tako raste spomin

prerivajo se, klepetajo, si nagajajo
kraval
in nenadoma
se primejo za roke
tako lahkotno in spontano
kot da sploh ni važno, čigava je katera roka
prijateljeva ali sovražnikova 
za enkrat jih še nimajo 
ti bodo prišli kasneje s pismi
za zdaj pa obstajata le tukaj in zdaj 
in roka, ki se je oprimeš
za malo bližine
ko pride nevarnost 

***

Volha Hapeyeva (1982) je beloruska pesnica, pisateljica in dramatičarka, katere dela so prevedena v več kot 10 jezikov. Doktorirala je iz jezikoslovja, raziskovalno se ukvarja s temami primerjalnega jezikoslovja, filozofije jezika, sociologije telesa in vprašanj spola v kulturi in literaturi. Med drugim je avtorica knjig Няголены ранак (2008; Neobrito jutro), Сумны суп (2014; Žalostna juha), (в)ядомыя гісторыі (2013; (ne)verjetne zgodbe), Граматыка снегу (2017; Slovnica snega) in Кэмэл-Трэвэл (2019; Camel-Travel). Je članica beloruskega centra PEN in Društva beloruskih pisateljev.

Zgornjo pesem je iz beloruščine v slovenščino prevedla Katarina Gomboc Čeh.
_______________________________________________________________________
Muanis Sinanović: Megla

želeli smo priti na konec megle. pot je bila popolnoma ravna, vodila je iz mesta. v megli nekakšni polmedvedi. predvsem pa presenečenja; vse tisto, kar nam je bilo prikrito skozi leta, je zdaj tu in tam pokukalo iz gostega zraka. zlo. hoditi po predoru iz megle, v katerem se je prazno prelivalo z robom, je pomenilo hoditi izven zgodovine. a noži, puške in bombe so prav zato v temi še bolj zlovešče žvenketali. pomembno se je bilo naučiti spoprijateljiti se z meglo. kot z divjo živaljo. pomembno je bilo ves čas poti kar najbolj ostro se zavedati, da je vsak od nas popolnoma sam. 

***

Muanis Sinanović (1989) je pesnik, pisatelj in kritik. Je avtor štirih pesniških zbirk, kratkega romana Anastrofa (Litera, 2017) in esejistično-prozne knjige Beat v svetu (LUD Šerpa, 2021). Za pesniško zbirko Krhke karavane (LUD Literatura, 2020), v kateri je objavljena pesem Megla, je lani prejel nagrado kritiško sito.

Avtor ilustracije: Božidar Sekulić