Potegnjena iz naftalina: trnova krona ljubljanskih opiatov
DK: Trn Kdaj: 27. 1.–20. 3. 2022 Kje: Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka Kuratorstvo: Katerina Mirović in Boštjan Soklič Soorganizacija: Strip Core / Forum Ljubljana
V Galeriji Ivana Groharja v samem osrčju Škofje Loke so konec januarja odprli zdaj že večkrat predstavljeno, domala prepoznavno razstavo umetniškega fotografa DK z naslovom Trn. Istoimenska serija, ki dokumentira nočno življenje na tedanji Metelkovi v Ljubljani, je nastala že leta 2002, oživela pa je v okviru produkcijske skupine Strip Core, ki je del Foruma v Ljubljani in v sodelovanju z Mestno galerijo Ljubljana. Serija fotografij je bila že večkrat razstavljena, tako doma kot v tujini, med drugim izpostavljena tudi na nizozemskem festivalu Noorderlicht leta 2002 in na odprtju festivala Refract v Beogradu leta 2006. Po dveh desetletjih od svojega nastanka je bila v domiselni in izredno ikonični različici razstavljena tudi v Škofji Loki. Kamnita arhitekturna zasnova v kombinaciji s tlorisom in majhnostjo galerije pritličnemu delu srednjeveške stavbe omogoča tvorbo ambienta, ki razstavni prostor popači v zatohlo, nekaterim familiarno časovno kapsulo. Znotraj nje se preko same postavitve razstave potencira potlačeno klubsko vzdušje in nehote oživlja spomin na nebulozno motoviljenje in nasladno svobodo.
Dvajset fotografij velikega formata je po galeriji razporejenih na zelo sproščen, na prvi pogled povsem naključen, organski način. Obokan, z debelimi kamnitimi stenami obdan prostor je zatemnjen, prelepljen s plakati, nalepkami in temno pobarvan. Ob vstopu v galerijo nas takoj prevzame občutek, da smo stopili v zanikrn, zakajen in zatohel podzemni klub, kjer se je zabava že davno zaključila in v katerem vztrajajo samo še tisti, ki ne verjamejo v čas ali pa si odhoda ne morejo privoščiti. Fotografije so tako umeščene v svoj naravni habitat. Obiskovalec se giblje med umetnimi stenami, straniščno kabino in skritim kotičkom za uživanje mamil, prostore vmes pa zapolnjujejo male mizice, stoli, namizni nogomet in neskončni, a naravno razporejeni kupi cigaretnih ogorkov, papirčkov, alu folije, raznoraznih smeti in praznih pločevink poceni »meta piva«. H kredibilnemu ambientu v galeriji veliko doprineseta tudi pritajena a distinktivna punk glasba in zadušljiv vonj po zastaranem tobaku.
Na fotografijah iz znamenite serije Trn so upodobljeni portreti tedanjih obiskovalcev ljubljanskih nočnih klubov, natančneje AKC Metelkove mesta. Njihovih obrazov ne vidimo, saj so osebe docela sključene, čela naslanjajo na najbližje pohištvo, obličja pa skrivajo v dlaneh. Posedajo na klopeh, naslanjajo se na zid, poležavajo na hladnih ploščicah, čepijo na stopnicah ali objemajo straniščno školjko. Upodobljence – posameznike na robu družbe, zadnje obiskovalce v klubu – spremljamo v njihovi najtemnejši uri, ko jih prevzema praznina in samoodtujitev, čaka pa streznitev in vrnitev v javno socialno izključenost. DK je na Metelkovi preko portretiranja odpadnikov na robu dokumentiral stranske učinke družbenogospodarskega sistema in njegove nenadne tranzicije v izkoriščajoč ter zavajanja in prevar poln kapitalizem. Obupana, nezavestna, popolnoma omamljena, zabredla mladina na fotografijah, ki iz obupa in želje po pobegu ekscesivno konzumira alkohol in droge, je kolateralna škoda; nevidna, zanemarljiva telesa, katerih kolaps je del splošno sprejetega družbenega mehanizma.
Serija vsekakor odraža vzdušje in pristop v katerem je bila ustvarjena – deluje pristno, neprisiljeno, in naravno. Avtor je obiskovalce klubov upodobil točno take, kot so tedaj bili, brez nepotrebnega olepševanja in domišljavega obsojanja. Četudi fotografije prikazujejo posameznike v brezupnih razmerah, polne kesanja in razočaranja nad življenjem ter sistemom, hkrati dopuščajo objektivno soočenje z vsebino, bodisi zaradi svoje časovne oddaljenosti ali pa morebitne zmožnosti poistovetenja. S tem ko sta avtorjev koncept in postavitev nastavljena kot gledalčev obisk sličnega nočnega kluba, prikaz brezobraznih akterjev deluje pošteno, kot da smo del te na nek način intimne scene, imamo vlogo voajerja čisto od blizu. Obiskovalec lahko igra namizni nogomet, stopa po čikih in tu pa tam brcne kakšno pločevinko, katere polpretekli grafični dizajn je mnogim poznan in morda celo nostalgičen. V gledalcu ne vzbudi nujno pomilovanja ali pritajenega olajšanja nad na videz preminulo nacionalno problematiko zlorabe drog, pač pa (morda ravno zaradi časovne oddaljenosti) obudi občutke nesebičnega sočutja.
Na prelomu tisočletja je osrednja tema DK-jevih serij pričala o tedanji družbeni situaciji nepomembnežev med katerimi so v podzemlju krožile droge, seks in rokenrol. Razen nekaterih specifičnih modnih vzgibov in pričesk vsebina fotografij deluje brezčasno. Zdi se, da bi identične fotografije lahko posnel tudi danes, na njih pa bi se zopet znašli povsem običajni, vsakdanji, celo privilegirani posamezniki, ki so za eno noč ali za vedno zdrsnili na stigmatizirano temno stran. Če se je DK leta 2002 v dokumentiranju obrobnega sveta srečeval z odvisniki, brezdomci in duševno bolnimi, so danes taiste podobe figur slične portretom napol uspešnega, primerno depresivnega in ciničnega milenijca. Zanimivo bi bilo, če bi dvajset let po originalnem Trnu obenj postavili še adaptirano verzijo zakomirane, v hipsterskih klubih obtičane kvazi-neperspektivne evforične mladine. Določeno kadriranje in kvaliteta v slabi svetlobi posnetih fotografij pokončnega formata se z vsebino na čelu nenazadnje približujejo današnjemu razcvetu bahaških Instagram story-jev in dražljivih tik-tokov, na katerih uporabniki s svetom delijo najbolj nespodobne in sramotne trenutke vikend zabav.
S tega vidika bi bilo njegove fotografije smiselno postaviti ob bok sodobnim fotografom, kot so denimo Tadej Vaukman, Asiana Jurca Avci ter dvojica Matjaž Rušt in Robert Marin, ki že dobrih pet let soustvarjata projekt Najlepše mesto na svetu. Ti fotografi, ki v glavnem beležijo aktualno dogajanje svojega širokega kolegialnega kroga, takisto v svoj objektiv pogosto ujamejo podobe surovo opitega zabavljaštva in naključne, grafične tuge neznancev. Na neki točki v prostoru in času obstaja presek, kjer so si njihove fotografije izjemno podobne, razlikujejo pa se le po okoliškem interierju in sintetičnosti drog v upodobljenčevih žilah.
Upoštevajoč zdajšnjo prostrano domačo sceno, znotraj katere kraljujejo dotična surova estetika vsakdana, priložnostno portretiranje banalnih nesrečnežev in uličnih nebodijihtreba, se poraja dvom, čemu po dvajsetih letih javnosti ponovno predstaviti sicer pionirski, a zdaj v celoti zastareli Trn. Zaradi vsebinskih specifik, kot so konkretno prehajanje v dekadentni kapitalizem, trde droge na Metelkovi, nenaslovljeno družbeno zastiranje pogleda in pa dejstva, da se DK zdaj že vrsto let ukvarja izključno z abstraktno fotografijo, razlogi za nastanek razstave ostajajo neznani; ima ponovitev v Škofji Loki kakšno dodano vrednost ali je bil Trn zgolj naključno potegnjen iz bobna uspešnih razstav predprejšnjega desetletja?
Predstavljanje preteklih, izjemno uspešnih in še danes priljubljenih razstav je vsekakor uporabna odločitev, opevanje večletne operativnosti posameznih avtorjev pa se v javnosti odraža kot neprekinjena skrb za nacionalno kulturno kontinuiteto. Letošnjo razstava Trn tako vsekakor ni bila napačna – nasprotno, omogočila je ogled vsem tistim, ki smo bili tedaj premladi, morda celo še nerojeni, v šolah pa deležni rednih ustrahovanj pred nevarnostjo rabe heroina. Sama razstava je dopadljiva, zaradi delne interaktivnosti pa se ogne popolni mrakobnosti ali dolgočasnosti. Kljub temu se tu pa tam utrne ideja o veleumnosti razširjene, nekoliko dodelane razstave, kjer bi se razstavljene fotografije primerjalo s sodobnimi in kjer bi se lahko ustvaril aktiven dialog, temeljila pa bi na kuratorski odločitvi, da bi razstava postala skupinska, predvsem pa medgeneracijska.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa
