Pesniško popotovanje skozi minevanje
Peter Semolič: Žalostinke za okroglo zemljo
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2024
Žalostinke za okroglo zemljo, šestnajsta pesniška zbirka pesnika in prevajalca Petra Semoliča, že z naslovom namigujejo na otožno vsebino. V svojih verzih Semolič premišljuje o človekovi krhkosti, ki se izraža skozi staranje, bolezen in minevanje, ter jo prepleta z univerzalnimi vprašanji obstoja. Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja se melanholija subtilno prepleta s trenutki upanja. Motiv mačke ne krasi le naslovnice zbirke, ampak skoči tudi med vrstice in deluje kot nekakšen refleksivni spremljevalec skozi 51 pesmi. Semoličev značilno lirični jezik, hkrati preprost in pomensko bogat, odpira prostor za razmislek o odnosu med človekom in prostori njegovega obstoja, pri čemer tenkočutno prepleta intimo in splošne resnice. V ospredju je iskanje smisla in tisto, kar kljub vsemu ostaja – upanje, ujeto v majhnih, vsakdanjih trenutkih, ki jih pesnik mojstrsko osvetli.
Semoličeva poezija vstopa v tišino vsakdanjosti, z nežno pozornostjo izrisuje njeno lepoto in globje resnice, skrite v navidezni nepomembnosti. S svojo mačko kot učiteljico čuječnosti izpostavlja, kako se lahko preprosto bitje povsem preda trenutku, bodisi ob navdušenju nad vejo, ki se maje v vetru, ali zrnu fižola, ki ga spremeni v hokejski pak. Te podobe prinašajo občutke lahkotnosti in brezskrbnosti, ki v odrasli dobi pogosto umanjkata, medtem ko pesnik skozi mačje oči raziskuje, kako bi lahko te vsakodnevne čudeže prenesel v poezijo. Obenem se refleksivno poglablja tudi v naravo umetnosti in ustvarjalnega procesa, ko razmišlja, kako najti ravnovesje med avtentičnostjo in preseganjem klišejev. Semolič trenutke, ki ga nagovorijo, spretno pretoči v jasno in zgoščeno obliko, ob tem pa njegova poezija vendarle ne izgubi skrivnostnosti: »Vržen pred mene iznenada / postane predmet upesnitve / in problem oblike«.
Ob iskanju smisla pa ključno vlogo v zbirki odigra tudi ljubezen, ki ni idealizirana, temveč prizemljeno prikazana v vsakdanjih partnerskih odnosih. Ti odnosi, polni malih opravil in dialogov, kot je razprava o zavarovanju proti potresu, prinašajo globlje spoznanje o tem, kaj pomeni biti prisoten v trenutku in deliti skrbi z ljubljeno osebo: »ko se stiskava pod odejo / premlevava, ali bi letos / vzela zavarovanje tudi za / primer potresa, zavem se / da ne vem, kakšen bo konec / za naju in naju, in da to sploh / ni pomembno«. Pragmatičnost teh situacij deluje kot kontrast idealiziranim predstavam o romantični ljubezni, a prav v tej preprostosti pesnik odkriva največjo vrednost ljubezni, torej oplemenitenje banalnih mimobežnosti z ljubljeno osebo, ki postane vir upanja in odgovarja na vprašanja o smislu v svetu, v katerem je prihodnost polna negotovosti.
Druga osrednja tema zbirke je proces minevanja, ki ga avtor raziskuje skozi preplet osebnih refleksij, naravnih elementov in eksistencialnih vprašanj. Semolič v svojih pesmih izriše meditativno težo življenja in umiranja, ki ju ne razume kot dramatični prelomni dogajanji, temveč kot neločljivo prepletena in naravna procesa, vtkana v krožnost sveta. Ta krožnost je izrisana v pesmi »Smrt Dušana Pirjevca«, kjer kot mantra ponavljajoči se verz »Nisem vedel, nisem vedel« izraža nerazumevanje tega, kako ljudje doživimo lastno smrt, medtem ko zaključek »Morda bom zvedel, ko bom sam tonil v nevednost« nakaže na sprijaznjenje, da nekaterih odgovorov v tem življenju ne bo dobil.
Naravni elementi postanejo osrednja metafora za večnost in cikličnost življenja, pri čemer Semolič preizprašuje meje človeškega obstoja. Verz »ali je to res vse in ali ni kje še kake druge poti / ki bi me odpeljala proč od življenja kot bolezni« odpira vprašanje končnosti in neločljivosti človeškega življenja od trpljenja. To negotovost, ki jo ubeseduje v svojih verzih, pa prinaša tudi zavest, da je vsak trenutek bivanja edinstven in neponovljiv.
Hkrati pesnik skozi vprašanji materialne in nematerialne zapuščine ter osebne minljivosti razkriva subtilno refleksijo o vrednosti ustvarjanja. Njegove pesmi preveva zavedanje, da je pisanje edino sredstvo, ki kljubuje človeški netrajnosti in zato predstavlja otipljiv odtis njegovega bivanja. Njegovi premisleki dobijo še dodatno težo v opisih bolezni in nespečnosti. Nespečnost postane priložnost za introspekcijo in ustvarjanje, ki mu omogoča soočanje z lastno minljivostjo in paradoksalno iskanje smisla – čeprav se zaveda neizbežnega konca, hkrati išče smisel, ki bi preživel njega samega. Tako Semolič skozi svoje večplastne pesniške podobe ne ponuja dokončnih odgovorov na zastavljena vprašanja, temveč odpira prostor za refleksijo o življenju kot neskončnem procesu, znotraj katerega se minevanje prepleta z vztrajnostjo bivanja.
V Žalostinkah za okroglo zemljo Semolič subtilno tke pesniško kontemplacijo o minevanju, smislu in ljubezni, ki ne temelji na idealih, temveč na drobnih, resničnih trenutkih vsakdana. S prepletanjem naravnih in eksistencialnih podob osvetljuje krhkost človeškega bivanja ter neizbežnost minevanja, hkrati pa odkriva lepoto in upanje v bežnih trenutkih življenja. Namesto da bi ponujal enoznačne odgovore, spodbuja bralca k razmišljanju o svetu in lastnem mestu v njem.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
