Nazaj k sebi
Jani Virk: Vrnitev domov
Založba: Goga
Leto izida: 2023
Jani Virk v svojem desetem romanu Vrnitev domov ponovno zelo dobro združuje razpletanje same fabule z bolj razmišljujočimi, filozofskimi in poetičnimi pejsaži, ki v delu opominjajo na umetnost, ki nikoli ne izgine iz horizonta pripovedovalčevega sveta. V pričujočem romanu pripovedovalčevo »duševno votlino« zapolnjuje strah pred smrtjo, minevanjem in neizpolnjenostjo vsega, kar ponuja življenje. Vendar pa teme okoljske krize, segrevanja planeta, sečnje še zadnjih tropskih gozdov in rusko-ukrajinske vojne presegajo pripovedovalčev notranji svet in močno vplivajo na razvoj njegovih odnosov, razmišljanja in na njegovo zavedanje sveta, s tem pa posledično tudi na zavedanje samega sebe.
V romanu spremljamo Blaža Rowenskega, ki je odraščal v Ljubljani, zdaj pa že nekaj desetletij živi v Berlinu s svojo ženo Sabine. Dnevi, tedni, meseci, leta in desetletja mu počasi odtekajo, medtem ko je zaprt v stanovanju, kjer sedi za svojo mizo in prevaja. Izgublja se v poeziji, filozofiji in teoloških razmišljanjih, v njem pa ne začutimo nobenega življenja, nobene strasti ali ljubezni. S Sabine si sicer ustvarita lepo življenje, imata dva otroka, dobro stanovanje, obiskujeta gledališče in literarne večere. A že takoj na začetku se zdi, da je njuno sobivanje pusto, Blaž pa v njem ni resnično prisoten. Šele ko se začne vračati v Ljubljano, se vanj naseli novo vznemirjenje, veselje do življenja in intriga, ki je povezana z novo ljubeznijo. Začne se zanimati za naravo, temu pa botruje zaljubljenost v aktivistko Zarjo, ki se bori za zaščito gozdov. Blaž z njo v Ljubljani dobi priložnost za novo življenje, polno ljubezni in smisla, ki se mu je vmes izmaknilo oziroma je nanj pozabil in ga niti ni pogrešal, dokler ga Zarja ni spomnila, da obstaja. Sprememba dojemanja življenja in lastnega položaja v njem se v Blažu ne prebudi zaradi njegovih notranjih teženj ali hrepenenj, ampak jo povzročijo zunanji dejavniki oziroma življenje samo. Kar me spomni na Nietzschejev zapis: »Rešila ga je umetnost in z umetnostjo ga je rešilo zase – življenje«. Za Blaža je umetnost prevajanje, kjer ustvarja svet bolj resničen od resničnosti same.
Večji del dneva preživi v tem svetu, kjer se čas ne izteka, zato svoje starosti petdesetih let ne občuti zares. V Blaževem primeru so sicer bolj kot umetnost za njegovo notranjo spremembo zaslužni življenje in dogodki, ki se odvijejo brez njegove iniciative. Na začetku so mu ti dogodki in vsa naključja, ki se zgodijo ter zmotijo njegov ustaljeni ritem nadležni, so pa nujno potrebni za njegov notranji premik. Življenje ga na nek način ponovno spravi v gibanje, kjer mora odigrati aktivno vlogo v svoji usodi. Njegova preizpraševanja smrti, kam po smrti, občutki popolne brezsmiselnosti in dolgčasa, ki se razvija v resigniranost postanejo vse bolj konkretni, ko se začne vračati v Ljubljano, ko se začne vračati »domov«.
Pravzaprav Blaž z razvojem fabule šele pride do spoznanja, da so se ti občutki v njem razraščali že desetletja in da jih do takrat bodisi ni naslovil bodisi si jih sploh ni priznal. Iz hibernacije ga zbudi e-mail sporočilo kolega iz študentskih let, s katerim sta že davno izgubila vse stike. Zaradi njegove nenavadne prošnje – in skoraj do konca romana nerazkritega vzroka zanjo –, ali bi lahko kaj poizvedel o njegovi bivši punci, se Blaž vse bolj začne vračati v spomine na mladost, predvsem pa se vse bolj začne vračati v Ljubljano. Kraj njegovega rojstva in odraščanja pravzaprav niti nima funkcije dejanskega kraja, zato ima tudi sam naslov romana Vrnitev domov več pomenov. Bolj kot fizičen kraj je pomemben Blažev duhovni razvoj in ponovno prebujenje iz stagnacije, ki je trajala več desetletij. Blažev »domov« je pravzaprav domov nazaj k sebi.
Njegov duhovni razvoj je izpeljan nadvse organsko, ne zgodi se ne prehitro in ne prepočasi, povsem pa je prepleten z dogodki, ki so pravzaprav njegov sprožilec. Avtor zelo dobro razpleta fabulo, ki jo sproži kolega s prošnjo, ta se nadaljuje z Blaževimi vse pogostejšimi obiski Ljubljane, s srečanji s starimi kolegi in srečanjem s tremi aktivistkami, ki prevzamejo vso njegovo pozornost. Ves prostor vmes zavzamejo opisi Blaževih notranjih premislekov, strahov, zanimanj, nazorov, vrednot in kontemplacij. Ravno ti Virkovo literaturo poživijo, ker gre za občutja, s katerimi se zlahka poistovetimo, vedno pa so zelo naravno prepletena z odvijanjem zgodbe.
Virkov slog je posledično mestoma preprost, lakoničen, osredotočen na fabulo in razvoj dogajanja, a se obenem popisovanje vsakdanjih reči velikokrat razvije v poetično zapisana filozofska razmišljanja: »Ker so stvari, ki presegajo besede in jih zares ne moreš ujeti vanje, mavrica, jutranja zarja, cvetenje češnje, rojstvo otroka, Bachova arija na g-struni, prebujanje pomladi, odblesk sonca na gladini gorskega potoka, prva ljubezen, vsaka ljubezen, to, da življenje sploh jeNe knjige, ne poezija in niti teološke razprave, ampak praprot, drevesa, poti med grmički borovnic, globoka tišina zelenega gozda, šumenje potoka, ki drsi čez v mah oblečene skale.« Veliko kvaliteto Virkovega pisanja vidim prav v vpletanju poetičnosti v opise vsakdanjosti življenja. Roman zanj ni zgolj nuja po razpletanju zgodbe, ampak tudi obširen prostor, namenjen razmišljujočim pejsažem, ki, kot že rečeno, odpirajo težka filozofska vprašanja o posamezniku in njegovem prostoru v svetu ali v naravi.
Osrednjo temo romana nakazuje že sama naslovnica, to so drevesa in z njimi tudi narava. Okoljska problematika pa postane središče zaradi treh mladih aktivistk, ki prirejajo proteste, shode in upore proti vladi, ki bi rada postavila jedrsko elektrarno (kar je prav letošnje leto bilo aktualno). To so »tri mlade ženske, ki bi rade svet zavrtele v čas pred industrijsko revolucijo, ki v drevesih ne vidijo denarja, ampak živa bitja, tovariše na poti okrog sonca«. Aktivistke se zelo zagreto in strastno zavzemajo za planet, pri tem pa njihovi dialogi delujejo apokaliptično, sprva se lahko zdijo kot pridigarski govori ali celo kot sodbe o koncu sveta: »Za nami bo ostalo opustošenje. Na koncu bo svet posejan s tisočerimi jedrskimi elektrarnami, ki bodo delale naprej, za ljudi, ki jih že zdavnaj ne bo več, sredi mrtve narave brez živih bitij.« Aktivistke niso radikalne samo v svojih dejanjih, ampak tudi v svojem mišljenju. Borbi za naš planet posvečajo ves svoj čas kot tudi vso svojo energijo. Interpretacija njihovega delovanja kot nekaj pretiranega, ekstremnega in celo blaznega odstira miselnost ne samo likov, ampak tudi človeštva, ki izčrpanosti našega planeta še vedno ne dojema kot stvarno.
Roman vpelje tudi eno izmed najaktualnejših tem, in sicer rusko-ukrajinsko vojno, ki v ljudeh od ruske agresije leta 2022 vzbuja velik strah in negotovost glede našega položaja, kot situacijo povzame avtor. Blaž in Sabine namreč posvojita fantka Olega iz Rusije, njegovo ime pa ob začetku vojne postane predmet spotike pri njegovih vrstnikih. Sprva se mi je ta vnos v zgodbo zdel nepotreben, nekoliko pretiran in pričujoč odziv vrstnikov maloverjeten. Vendar avtor s tem opozarja na izstopajoč družbeni problem. Predstavlja družbo, ki se naenkrat obrača stran od ruske kulture v celoti. Od ruske književnosti, umetnosti, jezika, predvsem pa opozarja na spremenjen odnos do ruskih državljanov, ki nimajo vpliva na potek same vojne, odgovornost za katero nosi država. Avtor pred nami s tem izrisuje svet, kjer se osebno prepleta s kolektivnim in zunanjim.
Vrnitev domov je nenazadnje tudi roman o upanju. Sporoča nam, da ni nikoli prepozno za notranje in eksistencialne premike, pri Blažu prav tako fizične, saj je razpet med Berlinom in Ljubljano. Roman gotovo ni preprosta zgodba o moškem srednjih let, ki se ponovno zaljubi in zaživi popolnoma novo življenje. Kot je večplasten Blaž, tako tudi odločitev, ali ostati v Berlinu ali v Ljubljani, ni preprosta, saj nobeno mesto zares ni več njegov dom. S potovanjem vase, ki nam je bilo odkrito, pa lahko upamo, da je dom ponovno našel vsaj v sebi, razplet njegove usode na koncu nam je namreč zamolčan. Odprt konec prida k sporočilnosti večnega spreminjanja, nedoločenosti, nenazadnje pa odločitev o poteku svojega življenja sprejme Blaž, ki ni več prepuščen naključnemu toku življenja. V tej svobodi, ki jo Blaž odkrije, pa je vendarle tudi upanje na polnejše življenje, v katerem bo z vsem bistvom udeležen.
Zanimivo je, da se Vrnitev domov začne z verzi pesnice Louise Glück : »Nobenega upanja ni več. / Vrniti se moramo tja, kjer je bilo izgubljeno, / če ga hočemo spet najti«. Besede Nobelove nagrajenke postanejo Blaževo vodilo skozi celoten roman, saj se fizično in duhovno poskuša vrniti na kraj, kjer se je nazadnje počutil (za)ljubljeno. Blaž ob koncu romana ne razmišlja več o smrti, ampak o ljubezni, četudi neizpolnjeni, ki za sabo pusti bolečino. Ljubezen torej zaobjame vse tisto, kar je v Blažu zamrlo. Avtor nam predaja pomembno sporočilo, kako pomembna je ljubezen do drugega, do narave in do sebe. Nadvse ključen sklep.
Uredila: Lara Gobec
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
