Naj ostane zapisano

Andraž Rožman: Tega se ne da izbrisati
Založba: Goga
Leto izida: 2024
Spremna beseda: Lidija Dimkovska

Za »izbris« sem prvič slišal zelo pozno in to po golem naključju – pred leti sem se namreč v Kranju udeležil projekcije Mazzinijevega filma Izbrisana. Spomnim se, da se mi je ob zaključnem prizoru, ko Ana pobegne iz bolnišnice s svojim otrokom in se na ekranu izpiše strahovita statistika administrativnega procesa, ki je prizadel skoraj 26.000 ljudi, utrnilo vprašanje: kako, da sem o tem izvedel šele zdaj? Da bi temo kdaj načeli v šoli ali za domačo mizo, se ne spomnim. Kasneje sem ugotovil, da to ni nikakršno naključje, namreč izbris in njegove žrtve so predmet javne razprave postali šele v zadnjih desetih ali dvajsetih letih. Z vse večjim izpostavljanjem tematike v medijih se je večala tudi pojavnost v leposlovju. Od del, ki ga obravnavajo, je vredno omeniti manj znano zbirko pričevanj z naslovom Zgodbe izbrisanih prebivalcev (založba Sanje, 2011). Tej se pridružuje nova zbirka osebnih zgodb izbrisanih Tega se ne da izbrisati Andraža Rožmana.

Ker je izbris še danes tabu tema, se mi zdi potrebno, da za začetek navedem nekaj osnovnih podatkov o njem. Po osamosvojitvi Republike Slovenije se je pojavil svojevrsten problem. Kot pojasnjuje Rožman v predgovoru k svoji knjigi, so državljani SFRJ imeli dve vrsti državljanstva: zvezno oz. splošno jugoslovansko državljanstvo in republiško državljanstvo, slednje je bilo vezano na posamezne republike v zvezni državi. Republiško državljanstvo posameznika je temeljilo na narodnosti staršev in republiki, v kateri je bil ta rojen. Po osamosvojitvi so posamezniki s slovenskim republiškim državljanstvom avtomatično pridobili državljanstvo Republike Slovenije. Pravni status tistih, ki so imeli prijavljeno stalno bivališče v Sloveniji, a so imeli republiško državljanstvo iz drugih zveznih republik, je bilo medtem treba rešiti. Takratna slovenska vlada je postavila šestmesečni rok, v katerem naj bi ti ljudje zaprosili za slovensko državljanstvo. Po izteku tega roka, 26. februarja 1992, je vlada tiste, ki državljanstva niso uspeli pridobiti, »izbrisala« iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili še osebne dokumente, pravico do dela ter druge socialne in zdravstvene pravice. Zanje je začel veljati zakon o tujcih, tudi za tiste, ki so bili rojeni na ozemlju Slovenije. Tako so se morali novonastali »tujci« soočati z diskriminacijo, neskončnim bojem za osnovne pravice in nevarnostjo izgona v vojne cone. Več o ozadju in neposrednih posledicah izbrisa si lahko preberete v knjigi Izbrisani s podnaslovom Organizirana nedolžnost in politike izključevanja (Mirovni inštitut, 2003). Pomembno je to, da je šlo za dokazano nezakonito, diskriminatorno in pravno neutemeljeno dejanje, ki je številnim uničilo življenje.

Tega se ne da izbrisati je zbirka literariziranih intervjujev z ljudmi, ki jih je izbris (ne)posredno prizadel – med njimi so izbrisani sami (znana imena in številni do zdaj neslišani), kot tudi tisti, ki so izbrisanim v njihovem boju za pravico nudili pravno ali drugačno pomoč. Pričevalcem je v knjigi dana priložnost, da pojasnijo okoliščine, v katerih so se znašli, prepreke, s katerimi so se srečevali, in poskuse, da bi si povrnili vsaj kanček človeškega dostojanstva. Avtor po vzoru del znamenite Svetlane Aleksijevič intervjuje splete v literarni mozaik.

Zgodbe pričevalcev so iskrene in neizprosne glede podrobnosti. Skupni imenovalec sicer različnih si zgodb je upravičen občutek, da jim je bila storjena krivica in razmišljanje o priložnostih, ki so jim bile odvzete. Med tistimi, ki so izbris doživeli v mladih letih, jih mnogo ni moglo pridobiti izobrazbe, ker jih je iz šol pregnala bodisi ksenofobija učiteljev/učencev bodisi potreba po služenju denarja. Od pričevalcev pa dobimo tudi zgodbe o razpadlih družinah in končanih zvezah. Pogosta odziva na situacijo sta bila bes in/ali obup, velika večina se jih je zaradi le-takšnih odzivov počutila nemočne. Kljub občutku nemoči je med pripovedmi mogoče najti sledove upanja, zgodbe o izbrisanih postanejo ne le zgodbe o krivici, ampak tudi zgodbe o sočutju in solidarnosti (do izbrisanih in med izbrisanimi) ter o vztrajnosti, ki je mnogokateremu prizadetemu omogočila, da se je rešil iz brezna. Bralec je tako soočen s surovo resničnostjo življenja izbrisanih, a na tak način, da sam ne podleže brezupu, saj namen ni žalostenje, ampak ozaveščanje.

Podobno kot pri že omenjeni pisateljici Aleksijevič oblika Rožmanovega dela meji na literarno novinarstvo. Samo delo je sestavljeno iz minimalno obdelanih intervjujev z izbranimi oz. osebami, ki so jim tedaj nudili pomoč itd. Avtorjev glas je prisoten le v predgovoru in v opombah, namenjenih pojasnjevanju nekaterih detajlov, ki jih iz samih intervjujev ni mogoče razbrati. Poudarek je vedno in zgolj na samih subjektih. Novinarski pristop k literarnem ustvarjanju tu po mojem mnenju predstavlja idealno obliko za delo o izbrisanih, saj pozornost od širšega, (pre)pogosto zavajajočega diskurza o žrtvah izbrisa, preusmeri k samim žrtvam, ki se nato lahko zagovarjajo same. Iz pričevanj tako izvemo, da nekateri med izbrisanimi niti niso vedeli, da bi si morali urediti status (avtor v predgovoru opomni, da veliko prebivalcev SFRJ niti ni vedelo, katero republiško državljanstvo imajo), nekateri (npr. pripadniki JLA) so celo poskušali pridobiti državljanstvo, a so jim vloge zavrnili. Med branjem njihovih izkušenj postane jasno tudi, da je bil izbris v veliki meri rezultat slovenskega nacionalizma in ne dejanske želje po urejanju pravnega statusa ljudi. Z literarnim pristopom avtor izbris in izbrisane približa širši javnosti, z izpostavljanjem osebnih zgodb pa poudari, da so žrtve izbrisa resnične in da jim je vredno prisluhniti.

Čeprav gre v osnovi za intervjuje ljudi, življenja katerih se (z nekaterimi izjemami) povečini ne prepletajo, so prisotne niti, ki te intervjuje povezujejo v literarno celoto. Prva pričevanja so pričevanja otrok izbrisanih, ki se komaj opazno prelijejo v pričevanja najbolj vidnih predstavnikov gibanja izbrisanih in nato v pričevanja tistih, ki so jih označili za državne sovražnike in jim na podlagi tega odvzeli status. Potem sledijo še sklopi pričevanj ljudi, ki so se ujeli v Kafki podobnem administrativnem procesu (izgon v domnevno rojstno državo, v kateri potem niso mogli pridobiti državljanstva, ker so se rodili v Sloveniji, v Sloveniji pa pravno niso obstajali), ljudi, ki so bili izgnani in tudi pričevanja strokovnjakov, pravnikov in socialnih delavcev, ki se spominjajo bitk na slovenskih in evropskih sodiščih. Knjiga se zaključi z zadnjim »pričevanjem« skupine izbrisanih na obisku pri grobovih Mirjane Učakar (ta je preminila med nastajanjem knjige) in Aca Todorovića, ki bralca opomni na potrebo po ohranjanju spomina na izbrisane. Knjigo zaokroži prodorna spremna beseda Lidije Dimkovske, ki med drugim služi kot seznam del poosamosvojitvenega slovenskega leposlovja, ki obravnavajo ali vsaj omenjajo izbris.

Tega se ne da izbrisati ni le knjiga izbrisanih, ampak knjiga o izbrisanih. Njen namen je dodatno osvetliti problematiko izbrisa, tudi z vključevanjem pričevanj tistih, ki sami niso bili izbrisani. Avtor pa se je v tej knjigi posvetil še raziskovanju teorije »organizirane nedolžnosti«. Prej omenjeno delo Mirovnega inštituta ga pojmuje kot prepričanje običajnih slovenskih državljanov, da slovenski narod v svoji zgodovini nikomur nikoli ni storil ničesar žalega in da je nasploh nepojmljivo, da bi Slovenci kaj takega lahko storili. Avtor v obliki fiktivnih pripovedi (ki sicer delno temeljijo na resničnih zgodbah), umeščenih med sklope intervjujev, predstavi zgodbe običajnih ljudi, ki so pravkar slišali za izbris, a jim družbeni pritisk in pomanjkanje znanja onemogočata poistovetenje z izbrisanimi. Prav tako gre za zgodbe uradnikov, ki so z luknjanjem izkaznic »zgolj opravljali svoje delo«, pravnikov in politikov, ki so zavestno izvedli izbris, pa tudi Slovencev, rojenih in integriranih, ki so v boju izbrisanih videli napad na slovensko narodno identiteto. Te pripovedi so v primerjavi s preostankom knjige vizualno poudarjene s poševno pisavo. Njihov namen je po avtorjevem lastnem priznanju poskus prikaza »druge strani medalje« in razumevanja, zakaj so nekateri Slovenci tako sovražno nastrojeni že ob sami omembi izbrisa in izbrisanih. Kot je mogoče razbrati iz teh pripovedi, prepričanost v organizirano nedolžnost botruje zanikanju izbrisa in njegovih posledic, saj dejstvo, da je novonastala država storila nekaj takega, ni v skladu s prepričanjem o brezmadežnem narodu. Ker je lažje zanikati kot priznati krivico, se najde glas, ki skuša odvrniti odgovornost, ta glas, ki vztrajno ponavlja besede tipa »saj so si sami krivi, zakaj pa niso zaprosili za državljanstvo!« To je ta glas, ki spregovori v teh fiktivnih vložkih. S tem, ko avtor glas osami in ga predstavi v docela obdelani obliki, pojasni miselne procese »nasprotnikov« izbrisanih in neaktivnih opazovalcev dogajanja.

Delo Tega se ne da izbrisati tako na eni strani služi kot zbirka zapisov življenj izbrisanih, ki sta jih zaznamovala krivica in boj za dostojanstvo, na drugi pa kot študija vzrokov kolektivnega zanikanja enega najbolj sramotnih in neopravičljivih dogodkov v sodobni slovenski zgodovini. Avtor oboje ovije v plašč literarnega dela, ki širšo javnost seznanja s še kako resničnimi stiskami žrtev. Res je, tega se ne da izbrisati – zato naj ostane zapisano!

Uredila: Lara Gobec

Lektoriral: Tjaž Mihelič