Kako razkrinkati sleparje 

V satiri Rameaujev nečak, razsvetljenskega filozofa Denisa Diderota, je lik nečaka neopredeljiv. Njegova zunanjost se iz dneva v dan tako razlikuje, da je skoraj neprepoznaven. Svoj sloves ničvredneža spodkoplje s pripovedjo o poskusu izkazovanja dobrega značaja. Grajo lastne nesposobnosti, povprečnosti in lenobe nenadoma prekine z osupljivo prepričljivimi nastopi pantomime, v katerih se prelevi v razne člane orkestra, zvodnike, naivnice, živali, mirne potočke, hudournike … Preobrazbe se zdijo kot izpričevanja Diderotovega materializma, po katerem med organizmi ni jasnih meja, narava pa je v nenehnem toku. 

Rameaujev nečak enotnost, Diderotovo materialistično načelo, uzre med družbenimi razredi in razkrinka nepristnost razlikovanja med njimi. Pokaže, da so posebne veščine višjega razreda, ki naj bi bile edine zaslužne za njihov prednostni družbeni položaj, mnogokrat hlinjene ali vsaj prilaščene. Zakaj je ravno Rameaujev nečak zmožen uvida? Kako mu pri tem služi pogled na družbo z njenega obrobja?

V satiri se filozof, Diderotov alter ego, zadržuje v znameniti pariški šahovski kavarni, ko ga nagovori eden »največjih posebnežev te dežele« (Diderot, Rameaujev nečak 5), nečak znamenitega francoskega skladatelja. Zapleteta se v pogovor o šahu, genialnosti, morali, glasbi, družbi, v kateri se gibljeta, korupciji, zavisti, tudi o pokroviteljstvu, od katerega so odvisni reveži, kakršen je nečak. 

Rameaujev nečak filozofu pove, kako je prišel v spor s svojimi bogatimi meceni, ki naj bi jih zabaval in kratkočasil s svojo neotesanostjo. Pokrovitelja, pri katerih je nekdaj prebival, sta ga imenovala »njun nori, nesramni, nevedni, leni, požrešni, burkasti, zagovedeni Rameau«. Zabaval ju je, dokler je s svojo sprevrženostjo krepil njun občutek večvrednosti, plemenitosti ter upravičeval njun privilegirani položaj. Ko pa je izkazal »majčkeno okusa, majčkeno duhovitosti, majčkeno pameti«, so ga pri priči odrezali, rekoč, naj se izuči ostati tak, »kakršnega vas je ustvaril Bog in kakršnega so vas  hoteli vaši pokrovitelji« (17). Spozna, da mu družbeni status ni bil podeljen na podlagi karakternih odlik. Naj izkaže še tako dober značaj, se ga ne more otresti. Njegov poskus zatrejo in ga pri tem ponižajo. 

Nečak sicer obžaluje svojo predrznost, poskus preseganja pripisane vloge, saj je izgubil bonitete, obenem pa je doživel deziluzijo. Do bogatinov ne čuti več stare ponižnosti. S filozofom se celo posmehuje ideji, da bi se vrnil k njim ter jih prosil odpuščanja: »Odpustite mi, gospa! Odpustite mi! Ničvrednež sem, nesramnež. Bil je le nesrečen trenutek; saj vendar veste, da ne sodim med tiste, ki imajo zdrav razum, in obljubljam vam, da ga svoj živ dan ne bom več imel.« (18). 

Dogodek z meceni je filozofovega sogovornika zaznamoval, četudi je v njegovih besedah še zmeraj čutiti podrejenost višjemu razredu, v katerega kamor so sodili tudi njegovi pokrovitelji. Izraža ponižnost ter samokritiko, obžaluje, da sam ne bo nikoli zmogel napisati velikih del Voltaira ali svojega znamenitega strica, genialnost naj bi bila zanj nedosegljiva (14–16). Zdi se, kakor da sprejema lekcijo svojih pokroviteljev, ko se obsoja na preproščino, nemočen položaj, ki naj bi mu ga namenil Bog. Nato pa sledi nepričakovan preobrat. Le nekaj vrstic zatem je filozof priča nečakovemu nastopu, v katerem zapoje uvodni stavek opere in pesem svojega strica (14). Njegovo obvladovanje kretenj, in posnemanje uglednežev, razblinjata distanco, ki naj bi ga ločevala od genialnosti, bistroumnosti ter plemenitosti. 

Oponašati zna kateregakoli umetniškega mojstra, posnemati vzvišeno vedenje ali upodobiti razkošno življenje. Morda je postal tako izvrsten pantomimik prav zaradi dogodka, v katerem so se mu razredni sloji razkrili kot umetni, nenaravni. Spoznal je vir občutka ogroženosti višjih razredov –  dobre navade, ki naj bi bile podlaga njihovi privilegiranosti, so prisotne tudi v njem. Tedaj se mu razpre neizčrpen potencial, posnema lahko kogarkoli, zaradi svojega statusa ni predestiniran, vsaj kot igralec ne. Spoznanje o arbitrarnosti družbenega reda ne more odpraviti resničnega materialnega pomanjkanja, ki ga občuti zaradi svojega položaja. Svobodo si pridobi le v umetnosti, kjer pa so njegove stvaritve, pantomime, hipne, brez trajne veljave in tudi niso deležne javnega prepoznanja.

Avtor Rameaujevega nečaka, Diderot, je kot strogi materialist zavračal bitnosti onkraj materialističnega univerzuma. Svet po njegovem sestavlja nepretrgana veriga bitnosti, v katerem je vsak člen za celoto nujen, saj  določa njen razvoj in gibanje. Pojavnost se neprestano spreminja, saj se ob spremembi ene od verižno povezanih bitnosti nujno spremeni tudi celota. Ideja o povezanosti pojavov za francoskega filozofa ni zgolj hipoteza, ampak nujen predpogoj naravoslovnih znanosti. Samo če v brezmejnem organskem svetu vlada soodvisnost, si lahko obetamo razumevanje. Avtor to vero v skoraj neomejeno moč naravoslovnega spoznanja deli s sodobniki razsvetljenske dobe. Nemški filozof 20. stoletja Ernst Cassirer v svoji obravnavi razsvetljenstva opiše preobrat: »Naravi [se] odvzame njena skrbno varovana skrivnost – da se ne pušča več v temi, da se ne občuduje več kot nedoumljiv misterij, temveč se končno postavi na svetlo luč razuma in zaobseže z vsemi njegovimi gibalnimi silami.« (50). 

Kljub zaupanju v delo naravoslovcev, pa je Diderot v Mislih o interpretaciji narave kritiziral tiste med njimi, ki si pripisujejo zasluge za izume, ki niso nič drugega kot naravni pojavi. Primerjal jih je z urednikom literarnega dela, ki bi zardel ob vsakokratni omembi avtorja (74). Diderotova pikra opomba bi lahko bila uperjena tudi zoper sodobne tehnokrate, podjetnike in samooklicane genialce, ki se mnogokrat ponašajo s tujim delom ali odkritji, ki zgolj intenzivirajo eksploatacijo narave. 

Lik Rameaujevega nečaka se je dokopal do materialističnega spoznanja o enotnosti živih bitji ter univerzuma, ko je onkraj razredov in nazivov uzrl enotnost. Narava, katere delovanje opisuje Diderotova materialistična teorija, se razkrije, vodeč nečakovo telo. Četudi je njegova dejavnost prezrta, necenjena, pa lik filozofa, izobraženec, nekdo, ki uživa družbeni ugled, prepozna njegovo izvirnost, enkratnost, celo koristnost njegove dejavnosti: »Če pride takle v družbo, je kot mrvica droži, ki prekvasi vsakogar in mu vrne nekaj naravne osebnosti. Pretrese, razgiblje, zbudi pritrjevanje ali grajo; prikliče na dan resnico, pokaže poštenjake in razkrinka sleparje; takrat človek zdravega razuma posluša in spoznava svojo okolico.« (6).

Po nastopu mora filozof pripoznati nečakov zmagoslaven sklep: »No vidite, […], da znamo tudi mi zaigrati triton, odvečno kvinto in da smo doma v vezavi dominant. Ti eharmonični prehodi, zaradi katerih je ljubi stric dvignil toliko prahu, niso taka umetnija, mi smo jim kos.« (24). Nečak bi lahko agitiral zoper sodobne tehnokrate, podjetnike in samooklicane genialce, saj »povprečnežem« pomaga prepoznati zmožnosti, ki so se jim prej zdele nedosegljive. 

Medtem ko Diderot pokaže enotnost ter prepletenost organskega sveta, se Rameaujeva odkritja nanašajo na družbo. Družbene nazive  je spoznal za izmišljene, nepravične, a ni zapadel v nihilizem in sklenil, da sta izkazovanje spoštovanja ali priznavanje dostojanstva odvečna. Nasprotno; prevzel je humanistično načelo, da dostojanstvo pripada vsem, v isti meri, ne glede na stan. Prav to načelo je tisto, ki mu preprečuje obuditi staro ponižnost, osnovano zgolj na stanovski dolžnosti: »Nekaj čutim, da se mi tu notri prebuja in mi govori: Rameau, ničesar ne boš storil. S človeško naravo mora biti spojena določena čast, ki je ne more nobena stvar odpraviti.« (19). Pa naj si sleparji – polaščevalci tujih ali skupnih dobrin – še tako prizadevajo odpraviti dostojanstvo.

Viri in literatura

Diderot, D. (1971). Rameaujev nečak; Paradoks o igralcu. Ljubljana: Mladinska knjiga. 

Diderot, D. (2018). »Misli o interpretaciji narave«, v Razsvetljenske interpretacije narave. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Cassirer, E. (1998). Filozofija razsvetljenstva. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze, Študentska založba. 

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar