Ali je kaj pogledalo iz morja avtofikcije?

Saif Rehman ur Raja: Hidžra
Založba: Beletrina
Leto izida: 2025
Prevod: Saša Grahovac Fabbri

Morda je naslov malce hudoben, pa vendar! Včasih se mi zdi, da je od vseh trenutnih literarnih žanrov v zadnjih časih še najbolj priljubljena prav avtofikcija. Kadar pa neka vrsta pisanja prevladuje, je še toliko bolj pomembno, da se avtor takšnega pisanja vpraša: V čem se moje razlikuje od morja preostalega ter kako lahko to obliko pisanja izrabim, da bralcu na učinkovit način podam nekaj pomembnega?

Hidžra, romaneskni prvenec Saifa Rehmana ur Raje, pripoveduje o odraščanju mladega fanta Saifa v težkem položaju razdvojenosti med dvema krajema, Pakistanom in Italijo. Ob tem bralec spozna kulturi obeh krajev, ki se sicer na prvi pogled lahko zdita povsem različni, celo nasprotni si, vendar pa sta si še kako sorodni v pričakovanjih odrekanja in žrtvovanj. Ob tem spoznamo tudi, kako vse to vpliva na pripovedovalca, na njegov razvoj in na ljudi okrog njega.

Zanimivejši del romana je njegova prva polovica, v kateri je tudi sama pripoved razklana in izmenično skače med obema krajema, med katerima je torej razklan tudi sam pripovedovalec. V tem smislu se vsebina romana uspešno zrcali v njegovi obliki. Ob vsem tem pripovedovalec odpre marsikatere aktualne in pereče družbene teme, od spolne zlorabe do patriarhata, in ker te probleme spoznamo skozi osebno izkušnjo pripovedovalca, kakor je v žanru avtofikcije pogosto, jih tako tudi vidimo delovati v praksi, posledično pa kot bralci lažje razumemo, kako se ti problemi v svetu in družbi udejanjajo.

V drugi polovici romana pa se nobena od teh tem ne razvije v kaj več, in namesto da bi pripoved vodil razmislek o teh problemih, ji smer določa zgolj kronološkost. Takrat postane jasno, da je namen Hidžre predvsem kronološko popisati težko odraščanje svojega pripovedovalca in protagonista. V takšni zgodbi so ti pereči problemi sicer nekaj, kar pripovedovalca na poti odraščanja zaznamuje, a o njih piše in razmišlja bolj mimobežno, ob določenih trenutkih in anekdotah, preden se zgodba pomakne naprej po kronološki osi. Na koncu pa se vse zapletene vezi iz prve polovice še prehitro razpletejo: pripovedovalec najde nekakšno pomirjenost v svetu skozi dokaj preprosto in nenadno ugotovitev, da prepričanj in običajev narodov pač ne more spreminjati, lahko pa se zato obda z ljudmi, ki ga razumejo in ga imajo resnično radi. Njegova pripoved se tako sklene z medkulturnim piknikom, po katerem vsi neodvisno od družbenih problemov živijo (tako se zdi) srečno do konca svojih dni.

To je za moje pojme tudi glavna težava tega romana: družbene probleme pripovedovalec izpostavi in o njih navrže nekaj pomislekov, nikoli pa se ti problemi ne poglobijo in razvijejo tako, da bi se nam pokazali v vsej svoji kompleksnosti, kakor se na primer tema toksične moškosti pri Édouardu Louisu v romanesknem eseju Kdo mi je ubil očeta?

Primerjava ni naključna. Podobna tematika, ki jo Hidžra na svoj način odpre, je podoba pakistanskega moškega. O njem avtor zapiše: »Če že pridejo nazaj, imajo skoraj vedno na vesti varanje. Zrasel sem ob takšnih zgodbah. Prevarajo, uničijo življenje. Ženske – žene čakajo. Vedo, da so jih možje prevarali. A storiti ne morejo nič. Moške se vedno opravičuje. V nedogled.« Bolj konkretno o svojem očetu pa pripovedovalec zapiše: »Obnaša se kot pakistanski moški. Kot vsi pakistanski moški. Reši vse težave, ne da bi začel raziskovati čustva. Samo upočasnila bi ga, od njih ni koristi.« Medtem ko očeta pripovedovalca Saifa spoznamo zgolj skozi tovrstne opise, nam Louis predstavi širšo in bolj kompleksno, pa tudi bolj empatično podobo očeta in toksičnega moškega: je nekdo, ki se sramuje nežnosti svojega sina, pa tudi svoje, ampak kljub temu posije v njegovo življenje z redkimi trenutki ljubezni in dobrote, ki jih sam najverjetneje še vedno dojema kot šibkosti.

Lahko bi seveda rekli, da enega ne moremo zares enačiti z drugim, saj izvirata iz dveh različnih kultur, a to tudi ni moj namen. Ta primerjava zadeva zgolj načina umetniške obravnave resničnega in kompleksnega družbenega problema, ki pa ju lahko primerjamo. Francoski pisatelj bi namreč svojega očeta (sploh če je takšen kot oče Édouarda Louisa) lahko ravno tako zlahka poenostavil na vse njegove toksične lastnosti, a s tem bralcu ne bi ponudil globljega uvida, od kod ta problem sploh izvira. Ker pripovedovalec v Kdo mi je ubil očeta? svojega očeta poskuša razumeti, omogoči bralcu, da ga spozna kot kompleksno in večplastno osebo, pri čemer njegove napake in vedenje izvirajo iz tega, da je bil tudi sam rojen v nepopolno družbo, ki mu je dala vsa orodja, da bi postal pravi moški, nobenih pa, da bi živel srečno življenje in bil sposoben poglobljenih odnosov z drugimi (in v tem so si pakistanska, francoska in vsaka druga družba v resnici sorodne). Pripovedovalec Hidžre pa očeta poenostavljeno prikaže kot učbeniški primer pakistanskega in toksičnega moškega ter ga omeji na lastnosti, ki jih lahko zlahka preziramo. Nobeden od teh dveh romanov sicer ne predstavlja neresnic, vendar pa nam Hidžra predstavi le tiste resnice, zaradi katerih bi drugega zlahka sovražili in krivili, ne trudi pa se iskati globljih resnic, zaradi katerih bi tega istega človeka lahko razumeli (ne pa mu nujno tudi oprostili) in namesto njega prezirali družbo, ki ga je izoblikovala.

Roman Saifa Rehmana ur Raje se v začetku poigrava z dialogom med obliko in vsebino in bralca s tem  uspešno vživi v pripovedovalčevo doživljanje sveta, a to do polovice svoje pripovedi opusti, tako da v nadaljevanju v ničemer zares ne izstopa iz morja podobnih romanov in je samo še ena avtofikcija v času, ko je avtofikcije veliko. Bralca ali bralko sicer lahko seznani z raznimi aktualnimi problemi, vendar se zdi, kot da jih pripovedovalec želi v večji meri izpostaviti in nanje opozoriti, ne pa jih tudi globlje reflektirati in iskati vzrokov zanje. Zato se problemi lahko zdijo enostavnejši, kot v resnici so, svet pa se lahko posledično zdi kot svet preprostih resnic, ki jih večina (razen pripovedovalca in njegovih prijateljev) preprosto ni zmožna doumeti.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar