27. FDF: 2. sklop kratkic (Riefenstahl, Maja Weiss 60!, Glasba za vojaški udar)

Jara Gostinčar
Črtomir Kovač

Riefenstahl (rež. Andreas Veiel; Nemčija, 2024)
Piše: Jara Gostinčar
Ocena: +

Hiter pregled dokumentarnih filmov, posnetih o režiserki in nacistični propagandistki Leni Riefenstahl, priča o znani dilemi: ali lahko avtorja ločimo od njegovih del? Režiserji so se doslej osredotočali bodisi na umetničino delo bodisi na njen osebni angažma in krivdo. Novemu dokumentarcu Riefenstahl uspe to zagatno izbiro preseči, saj si izmenično ter spretno predoča oboje. Metoda se zaradi univerzalnega uvida, ki ga omogoča gledalcu, izkaže za radikalno – približa nam namreč tudi miselnost nemške povojne generacije, ki je trmasto zavračala krivdo in je v linčani režiserki prepoznavala zadnji branik pristnih nemških vrednot.

Ustvarjalca dokumentarnega filma, režiser Andres Veiel in producentka Sandra Maischberger, sta vrsto let preučevala njeno prvič dostopno zapuščino. Prebrskala sta nešteto škatel z najrazličnejšim gradivom – s scenariji, pismi, zabeležkami, filmskimi trakovi, kasetami s posnetimi telefonskimi pogovori ter osnutki njene avtobiografije. Predočila sta prizore, ki prikažejo karierno pot Riefenstahl – od začetkov v plesu in prvih filmskih vlog pa do slave, ki jo je požela kot režiserka nacističnega režima. Njeno delo je navdušilo tako Hitlerja kot Goebbelsa, in na njuno privoljenje je dokumentirala berlinske olimpijske igre leta 1936.

Poleg podob iz javnega življenja film sestoji še iz domačih posnetkov, ki jih je s kamero ujel režiserkin partner Horst Kettner. Z njim je na stara leta potovala v Afriko in dokumentirala ljudstvo Nuba. Gledalec ima občutek, kakor da režiserka tudi v zasebnih prizorih nastopa za javnost. Posname telesa bojevnikov afriškega plemena, kot da bi želela dokazati, da pri snemanju nemških športnikov ni poveličevala arijske rase, ampak jo v resnici privlačita skladnost in lepota teles, ne glede na raso. Toda z vključitvijo nezrežiranih posnetkov dokumentarec razkrije tudi njeno nedostojanstveno ravnanje s pripadniki plemena, ki niso ustrezali njeni umetniški zamisli.

Skozi arhivske posnetke prepoznavamo njeno silno povzpetništvo in preračunljivost. V enem od pogovorov, v katerem zagovarja svoje sodelovanje z nacističnim režimom, denimo pravi, da bi v tistem času sprejela ponudbo katerekoli oblasti in da bi se za delo podala tudi v Ameriko ali Sovjetsko zvezo, če bi jo tam potrebovali. Medtem se ji je zdela možnost uporniške drže absurdna, češ da je bilo nasprotnikov tedaj samo za peščico. Dvoličnost je očitna – v boju za samouveljavitev je izkazovala brezmejno prilagodljivost, k uporništvu pa je ne bi pripravil še najbolj tehten razlog.

Njena drža ni zgolj anomalija, temveč je mnogo bolj simptomatična. Kapitalistični sistem v povzpetništvu in karierizmu najde opravičilo za etične zdrse. Riefenstahl se ravna po pravilih igre, ko izjavi, da ne ve, zakaj bi se morala opravičiti, ko pa so vsi njeni filmi poželi najvišja priznanja. Pritrjuje ji tudi del javnosti, še posebej pa njeni zvesti občudovalci, ki so omogočili umetničino bolj ali manj uspešno rehabilitacijo po vojni. Režiserka je namreč, kot pokaže dokumentarec, prejela nešteto telefonskih klicev in pisem, ki so izražala neomajno podporo, zaupanje v njene dosežke in nasprotovanje sramotilnemu blatenju. To nam omogoča vpogled v povojno generacijo, ki se je upirala dvomu in refleksiji o nacionalni krivdi. Leni Riefenstahl, osrednja figura dokumentarnega filma, tedaj postane tudi paradigmatičen primer.

Takšnega uvida nam dokumentarni film, ki bi pripovedoval zgolj o veličini režiserkinih del, ne bi omogočil, saj bi umetnico zgolj mistificiral. Tudi moralističen pristop, ki bi razkrival njeno krivdo in zanikal njeno sklicevanje na politično naivnost ter umetniško imuniteto, bi zadeval zgolj posameznico. Andres Veiel poveže oba pristopa, ob tem pa analizira tudi družbeno ozračje povojne Nemčije, kar lahko gledalca na trenutke zmede.

Riefenstahl je dober poizkus premika onkraj utesnjujočih meja – iz osebne sfere, ki je za nekatere prežeta z umetniško genialnostjo, za druge s krivdo, se podaja v polje javnega. Tematski prehodi so sicer zaradi nekronološkega vrstnega reda ponekod nekoliko nejasni, a kljub temu film uspešno posreduje vtis o paralelnosti dveh bojev: umetničinega boja za čast in narodovega boja zoper krivdo.

Maja Weiss 60! (3. sklop): Slovenci od znotraj – o slovenski duši, Slovenija od zunaj (rež. Maja Weiss, Peter Braatz; Slovenija, 1997)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Slovenci od znotraj – o slovenski duši in Slovenija od zunaj sta par filmov, posnetih za RTV Slovenija kmalu po osamosvojitvi, a vseeno z dovolj distance, da je bila samostojna država že dodobra ukoreninjena v mislih ljudi. Raziskujeta podobne tematike, saj se v glavnem ukvarjata s percepcijo slovenskosti: prvi film doma, drugi pa v bližnjem zamejstvu. Večji del obeh filmov predstavljajo intervjuji, vendar imata kljub temu vsak svojo identiteto in skoraj diametralno nasprotni atmosferi. Slovenci od znotraj so, pričakovano, zelo introspektiven film, ki se ob spremljavi mirne glasbe premika od intervjujev z otroki do vse starejših prebivalcev mlade države. Slovenija od zunaj pa je film ceste, ki teče veliko hitreje, spremlja pa ga tipična rockovska glasba.

Projekcija enega za drugim je bila odlična odločitev, saj sta filma tako postavljena v vsebinski in stilistični dialog. Introspektivnost prvega in svetlejše razpoloženje drugega se namreč kažeta tudi v samih intervjujih. Ko so Slovenci vprašani o “slovenski duši”, zapadejo v dolge monologe o njenih pozitivnih in negativnih značilnostih, pa tudi o družbenih problemih takratne Slovenije, medtem ko se naši sosedje osredotočajo na osebnostne značilnosti Slovencev. Kar se tiče “slovenske duše”, je ta očitno delavna, a introvertirana, poštena, a zagrenjena in nevoščljiva. Tujci so nas večinoma označili za prijetne, a zadržane ljudi, ki ga radi pijejo. Precej natančno.

V Slovencih od znotraj so se mi posebej zanimive zdele neprestane omembe drog. Tako srednješolce kot starejše je skrbel porast uporabe nezakonitih substanc. Na žalost nisem mogel najti nobenih podatkov o uporabi drog po osamosvojitvi, a glede na to, v kakšni meri je problematika izpostavljena v filmu, dobimo vtis, da se je takratni populaciji to zdel eden glavnih družbenih problemov v mladi državi. Film skozi izpostavljanje perečih problemov takratne Slovenije, pa tudi prek glasbe in nekaterih izjav intervjuvancev gradi dobro mero nostalgije po boljših časih. Mladostniki se pritožujejo čez šolski sistem, starejši pa govorijo, kako je bilo včasih vse veliko bolj preprosto. Čeprav avtorja nikoli eksplicitno ne izrazita svojega mnenja o “slovenski duši”, nam skozi filmski jezik implicitno razkrijeta še nekaj lastnosti naroda. Ljubezen do pritoževanja je nedvomno ena od njih, vendar intervjuvanci kažejo tudi veliko humorja, skrbi za prihodnost novopečene države in sočutja. To se pokaže tudi v Sloveniji od zunaj, še posebej na poti skozi Hrvaško. Naši južni sosedje se pogosto pritožujejo nad novonastalo mejo; počutijo se odtujene od starih rojakov. Lokalni ribič na primer zmajuje z glavo nad situacijo z morsko mejo in vehementno izjavi, da se slovenski in hrvaški ribiči na vse to požvižgajo in jih novonastala meja ne bo razdvojila.

Filma imata vsak svoj stil, vendar skupaj delujeta kot celota, se dopolnjujeta in izpopolnjujeta, gledalcu pa razkrivata poglede, ki so relevantni še dandanes. Z optimizmom prikažeta slovenski značaj, a obenem nikoli ne pihata na dušo ali poskušata vzbujati lažnega občutka patriotizma. Lahko bi delovala površinska ali pokroviteljska, ampak sta premišljena in iskrena, kar ju tudi v letu 2025 dela več kot vredna ogleda.

Glasba za vojaški udar (Soundtrack to a Coup d’Etat, rež. Johan Grimonperez; Belgija, Francija, Nizozemska, 2024)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Kaj imata skupnega ameriška jazz scena in dekolonizacija Afrike? Po ogledu Glasbe za vojaški udar postane jasno, da kar veliko. Dokumentarec Johana Grimonpereza, sestavljen skoraj izključno iz arhivskih posnetkov in podkrepljen z odlično glasbo legend ameriškega jazza, pripoveduje zgodbo osamosvojitve Konga, ki se konča z atentatom na Patrica Lumumbo, prvega predsednika vlade novopečene države. V atentat je bil nevede vključen Louis Armstrong, ki je z glasbeno turnejo po Afriki deloval kot kulturni ambasador ZDA. Jazz se tako meša z geopolitiko tako v zgodovinskem smislu kot v sami zasnovi filma, ki neprestano skače s posnetkov koncertov na prizore zasedanj Združenih narodov in dogajanja v Kongu.

Hitre, živahne skladbe in hektična montaža v prvi polovici filma gradita skorajda igrivo atmosfero. Celotna situacija je predstavljena malodane komično, z dobro mero ironije. Veliki svetovni vodje, kot so Eisenhower, Hruščov in belgijski kralj Baudouin, so prikazani kot prepirajoči se otroci, ki jim film ne izkaže niti malo spoštovanja. To pa ne pomeni, da mu manjka resnosti. V prizorih, ki prikazujejo kolonialno nasilje in sistemske nepravičnosti, glasba pogosto utihne. Gledalec ostane sam s kruto realnostjo, ki vzbuja občutek nemoči, ta pa je ena od tematik, s katero se Glasba za vojaški udar zelo eksplicitno ukvarja. Kongovska vlada je nemočna, ne zmore se upreti pritiskom zahodnih velesil. Patrice Lumumba je nemočen, ko se zgodi vojaški udar in ostane več dni zaprt v svoji hiši, preden je umorjen. Še celo Nikita Hruščov je nemočen, ko je znova in znova preglašen v zasedanjih Združenih narodov.

Film pa je do neke mere vseeno optimističen, saj se konča se z vdorom aktivistov na zasedanje Združenih narodov. Med njimi so tudi glasbenika Abbey Lincoln in Max Roach ter pesnica Maya Angelou. Borci za črnske državljanske pravice so se zbrali v podporo umorjenemu Patricu Lumumbi in prekinili zasedanje. Vsesplošni kaos in fizični spopadi z varnostniki šokirajo prisostvujoče delegate, vendar protestnikom vseeno uspe povedati, kar so si zadali. Okličejo jih za morilce in kriminalce. Konec filma ima torej noto upanja ali pa vsaj upora, ki gledalčev občutek nemoči poskuša preusmeriti v občutek dolžnosti do sočloveka, še posebej, ker je dekolonizacija dandanes vse prej kot zaključena. Priča smo genocidu v Gazi, ki je posledica kolonialnega nasilja. Frankofonske države v Afriki še vedno bijejo boj za ekonomsko neodvisnost, čezmorska ozemlja drugod po svetu pa so uradno še vedno pod okriljem evropskih kolonialnih velesil in ZDA, ki nasilno zatirajo odcepitvena gibanja. Čeprav je Glasba za vojaški udar zgodovinski dokumentarec, lahko iz njega razberemo jasne vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo, zaradi katerih ostaja še kako relevanten.