Zvoki mladih v Unionu @Grand hotel Union, 7. 2. 2017
Ko hotel postane resnično Grand hotel. Takšno veličino sta poslušalcem pričarala mlada glasbenika – violinistka Maja Horvat in violončelist Izak Hudnik – na koncertu, 7. 2. 2017, v Grand hotelu Union, ki ga je organizirala Glasbena mladina ljubljanska v okviru cikla Zvoki mladih v Unionu. Prva je nastopila ob klavirski spremljavi Craiga Whita, drugega pa je prav tako za klavirjem spremljal Tim Jančar. Oba solista sta že študenta glasbe; Maja študira v Londonu na Royal College of Music, Izak pa na ljubljanski Akademiji in dunajski Akademiji, kjer se izpopolnjuje pri prof. Reinhardu Latzku (naj še omenim, da je Izak tudi študent filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti).
Že sam pogled na program je bil zanimiv, zahteven in obetajoč. V prvem delu je nastopila Maja, ki je koncert otvorila s Sibeliusovo Mazurko (op. 81, št. 1). Že po prvih nekaj taktih je bilo v grobem jasno, kakšen recital bomo slišali – izjemno dinamično raznolikost in kontrastnost, vendar precej suh ton (slednje lahko deloma pripišemo tudi neakustičnosti dvorane), ki predvsem v številnih piano delih ni zazvenel, kar je pustilo posledico na pomanjkanju različnih karakterjev in občutku črno-belosti. Slednje je bilo zaznati tudi pri drugi, izjemno zahtevni skladbi – Debussyjevi Sonati za violino in klavir v g-molu (L 140) – kjer impresionizem s svojim glasbenim slikanjem zahteva izjemne nianse v zvočni globini, detajlnosti, ki nato poustvari sinestezijo mnogih občutij. Pri sami izvedbi smo poslušalci lahko zaznali predvsem željo po tem, ne pa dejanske uresničitve, čeprav sta Maja in Craig delo v celoti izvedla na visokem nivoju, tehnično izjemno usklajeno in kljub vsemu koherentno, kar je velika odlika. Z zadnjo točko – Historie du Tango (Bordel 1900 in Cafe 1930) – skladatelja Piazolle, je mlada violinistka dokazala, da je veliki up slovenske glasbene mladine, saj smo začutili ogromno energije in žara, ki ju je prenesla na publiko in jo osupnila. Dosegla je eno izmed največjih odlik glasbe same po sebi, saj je poslušalcem vsaj za trenutek pričarala občutek »plavanja v času«. Navdušenju je sledil še »simpatičen« dodatek, ki je zaokrožil zahteven in lep recital.
V drugem delu sta pred občinstvo stopila Izak Hudnik in Tim Jančar. Uvodoma sta zaigrala Beethovnovih Sedem variacij na temo ‘Bei Männern, welche Liebe fühlen’ (WoO 46). To je bil suveren in tehnično dovršen nastop. Pri izvedbi sta pozornega poslušalca lahko zmotili predvsem dve stvari, in sicer neskladen potek oziroma izpeljava fraze pri čelistu in pianistu ter prevelika fragmentarnost. S prvim ciljam na to, da sta poudarjala in idejno-miselno različno izpeljevala enake fraze, s čimer se je izgubila »mimetičnost«. To je bil potem tudi eden izmed vzrokov, da se že tako ne preveč dolge linije niso spajale v kakšno večjo in zaključeno enoto. Beethovnu je sledilo še eno izjemno zahtevno delo – Šostakovičeva Sonata za violončelo in klavir v d-molu (op. 40). Skladba, ki nosi s sabo izjemno moč, občutja in aktualnost. Vse to sta v precejšnji meri poustvarila tudi Izak in Tim z barvno raznolikostjo zvoka. Celotna izvedba pa je bila precej »monotematska«. Medtem ko skladba že sama po sebi izraža tudi gnev, trpljenje in poustvarja grozoto in teror (vojne in represije), je bila v izvedbi prepričljiva zgolj komponenta poduhovljenih občutij in nadčasovnosti, kar je bilo vsekakor izvedeno perfektno, vendar je prav ta velik kontrast v izvedbi povzročil občutek enoplastnosti in neaktualnosti. Zato s(m)o nekateri poslušalci na koncu dobili vtis resnično dobrega, kvalitetnega in odličnega nastopa z nekaj (pomembnimi) pomanjkljivostmi, vendar vtis takšnega nastopa, ki ga zmorejo le redki (ne samo mladi) glasbeniki. Tudi temu recitalu je sledil še prijeten dodatek, ki je bil kakor odzven celotnega večera, ko se je znova pokazalo, da se nam za prihodnost klasične glasbe na Slovenskem, vsaj kar se talentov tiče, ni treba bati.
