Zopp: Dominion
Datum izida: 3. februar 2023 Založba: Flat Circle Producent: Ryan W Stevenson
Dominion je drugi studijski album solo projekta angleškega multiinštrumentalista iz Nottinghama Ryana Stevensona, imenovanega Zopp. Podobno kot na prvi plošči je edini stalni dodatni člen zasedbe bobnar Andrea Moneta, medtem ko Stevenson ponovno igra na večino instrumentov. Poleg omenjene dvojice se na albumu zvrsti kopica gostujočih glasbenikov, med katerimi velja omeniti vokalistko Sally Minnear, hčerko klaviaturista in občasnega pevca progresivnorockovske skupine Gentle Giant Kerryja Minnearja, ter Jørgena Munkebyja, idejnega vodjo norveške zasedbe SHINING, ki na albumu nastopi kot flavtist in saksofonist. Vključitev relativno znanih gostujočih glasbenikov nadaljuje prakso prvenca projekta, pri katerem sta sodelovala Andy Tillison, pevec in klaviaturist skupine The Tangent, in flavtist ter saksofonist Theo Travis, ki sodeluje v novejših izdajah britanske skupine Soft Machine in je med drugim kot studijski glasbenik dejaven tudi z zasedbo Porcupine Tree in solo projektom Stevena Wilsona. Če kontekstualiziramo glasbo projekta Zopp ob osredotočenju na prvi album, lahko rečemo, da zvok močno spominja na canterburyjsko sceno iz 70-ih let prejšnjega stoletja (čas, ki velja za najplodovitejšo dobo progresivnega rocka), predvsem na skupini Hatfield and the North in pa National Health. Ker je Stevenson primarno klaviaturist, ni presenečenje, da njegovo igranje in izbira instrumentov včasih spominja na Dava Stewarta (ne gre za isto osebo kot pri moškem členu dua Eurythmics), člana obeh omenjenih skupin. Canterburyjska scena je zelo raznolika glasbena smer, ampak zdi se, da je vsem skupinam skupna želja po improvizaciji, ritmična kompleksnost, izrazita melodika z nenavadnimi modulacijami ter posebna navezanost na angleško podeželje.
Z albumom Dominion Zopp po eni strani nadaljuje z raziskovanjem modernega pristopa h glasbi canterburyjske scene, po drugi strani pa z dodajanjem besedil ter vsaj delnega koncepta v obliki iskanja svobode posameznika v pokvarjeni družbi združuje album v celoto, ki je na prvencu ni zaznati. Na plošči je sedem skladb, med katerimi so štiri instrumentalne. Prvi in zadnji dve skladbi sta povezani, odigrani brez premora. Povezanost skladb je kar znana praksa skupin progresivnega rocka, ki sega vse nazaj do celotnega albuma Days of Future Passed (1967) skupine Moody Blues, Absolutely Free (1967) skupine The Mothers of Invention in serije skladb na drugi strani plošče Abbey Road (1969) skupine The Beatles. Povezava prvih dveh kompozicij, Amor Fati in You, je prav tako logična iz glasbenega vidika, saj se tematski material, ki tudi odpre album, ponovno pojavi na koncu druge skladbe. Besedilo pesmi You (na podlagi intervjuja s Stevensonom, ki ga je moč prebrati na tej povezavi) govori o posamezniku, »ki je odtujen od tega, kako se družba obnaša in razmišlja«. Posameznik končno ugotovi, kdo v resnici je, in v tem spoznanju vidi zadovoljstvo. To epifanijo ali spoznanje lahko povežemo z naslovom albuma, saj lahko besedo ‘dominion’ prevedemo kot neko vrsto nadzora, v tem primeru nad samim seboj in lastno usodo, kar pa nas tudi privede do naslova prve skladbe Amor fati, do »ljubezni do (lastne) usode«. Stevenson se izkaže kot zelo zanimiv vokalist in zdi se, da v svojem slogu meša stil Dereka Shulmana skupine Gentle Giant in Rolanda Orzabala zasedbe Tears for Fears.
Naslednje tri skladbe so popolnoma instrumentalne: Bushnell Keeler meša ritmično kompleksnost glasov iz prve skladbe s temo saksofona, ki stilistično spominja na Canterbury Sunrise, tj. drugi del suite Solar Musick Suite glasbenika Steva Hillagea – kompozicija, na kateri se pojavi za Stevensona dokaj vpliven klaviaturist Dave Stewart. Tega vpliva ni težko zaznati zaradi pogoste uporabe »fuzz orgel«. Uppmärksamhet je ambientalna skladba, ki pa bi jo zaradi močnih zvočnih barv in postopnega dodajanja instrumentov lahko označili kot progresivno ambientalno. Reality Tunnels nakazuje vrnitev k ritmično kompleksnemu zvoku skupine. Malenkost bolj izrazito nastopi električna kitara, vseeno pa klaviature ostanejo dominantne. Ko že mislimo, da bo nastopila nova tema, ki jo nakaže sintetiziran čembalo, se glasba vrne k osnovni melodični ideji.
Zadnji dve skladbi, Wetiko Approaching in Toxicity, sta ponovno povezani. Glasbeno sta kompoziciji kontrastni; prva je mirna, z mnogimi modulacijami, proti koncu se poslužuje tudi konkretne glasbe, druga pa se izmed vse kompozicij zdi najbolj rockersko naravnana, s konstantnim zanosom, a še vedno z mnogimi markantnimi modulacijami. V omenjenem intervjuju Stevenson trdi, da besedilo prve govori o posamezniku z imenom John, ki ugotovi, da ima nadzor nad negativnostjo svojih misli in da lahko s tem izoblikuje lastno realnost ter posledično odžene vso temačnost iz glave. Glede vsebine druge skladbe pa Stevenson pravi, da se tekst na albumu poveže z besedili pesmi You in Wetiko Approaching; subjekt se sprašuje, »zakaj ljudje, iz njegove perspektive, sprejemajo nore ponudbe in odločitve, ter prevprašuje realnost, npr. zakaj ljudje verjamejo to, kar verjamejo, in kdo sploh so nekateri ljudje, globoko v sebi«. Zaključna kompozicija albuma ima proporcionalno gledano ogromno besedila. Zdi se, da Zopp na koncu svoje druge plošče želi poslušalcu poslati neko jasno sporočilo, legitimirati koncept albuma in s tem dati izdelku homogenost. Dominion, za razliko od prvenca projekta, tako ne moremo vzeti kot skupek neodvisnih sedmih skladb, ampak kot dobro premišljen in enoten konceptualen album.
Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar
