Zasavje Noisefest International @Trbovlje, 2.-8. 6. 2015
Med 2. in 8. junijem se je po Sloveniji dogajala noise transverzala. Zasavje Noisefest International se je v tokratni različici pričel z nočnim programom na Radiu Študent, naslednji dve noči je šumelo v mariborski pekarni Gustaf, sledilo je glavno tresenje v trboveljski Vašhavi, za prijeten zaključek pa so poskrbeli še v klubu Metulj v Bistrici ob Sotli ter na ljubljanski Metelkovi.
Velikopotezno zasnovan festival je postregel z raznoliko in mednarodno udeležbo, razgrajali so med drugim izvajalci z Japonske, Nizozemske, iz Turčije, Grčije, ZDA, Demokratične republike Kongo, manjkalo pa ni tudi domačinov. Sedem noči ter pet različnih prizorišč se bere kot lastnost velikih in odmevnih festivalov, vendar pa je Noisefest v tem pogledu precej specifičen. Večina izvajalcev se namreč na takšen ali drugačen način svojega nastopanja loteva anti-institucionalno, pa naj bo to skozi formo enournega drona, za časa katerega se lahko v objemu zvoka zatopimo v lastne misli, ali pa v obliki trash noisa, kjer trash dobesedno pomeni smeti, ki so se kopičile med nastopom FCKN’BSTRDS na odru, ki sicer ni bil nikakor ločen od prostora za publiko. Tekom posameznih nastopov je hitro postalo jasno, da je vselej v ospredju izvajalčev odnos do izbranih oz. impulzivnih odklonov svojega hrupa, s katerim se izvajalec identificira. Ne gre tudi le za predstavitve različnih oblik glasnega hrupa, temveč večina nastopajočih doda k svoji točki še neko osebno kritiko sodobne družbe, nekateri z resnim obrazom, drugi z malo manj. Ko smo tako opazovali naraščajoče gomile polivinilastih vrečk, kartonov in ostalih odpadkov, ki so jih na oder, s hrupom vred, privlekli FCKN’BSTRDS, ni bilo težko ujeti njihovega stališča, da smo od rojstva dalje del absurdnega globalnega kulta, ki manično ustvarja gore smeti.
Nastopali pa so tudi sporočilno bolj umirjeni nojzerji, ki svojega koncepta niso proglašali skozi anarhističen neonski ples. Ker sta oder in mesto publike docela premešana, je tudi oblika nastopanja povsem prepuščena izvajalcem. Slednje se manifestira od minimalističnih laptop-artistov, ki lahko zgolj klikajo in vrtijo gumbe, do skorajda ritualističnih praks, kjer izvajalci nastopajo v kostumih in zakritih obrazov. Pascal Cretain je recimo pred svojim obrazom držal debelejšo kvadratno kartonasto masko, na notranji strani katere je imel pritrjene mikrofone, ki so efektirali njegov vokal. Presenetljivo tudi, da čeprav gre v mnogih primerih za elektronsko manipulacijo zvoka, je za tovrstno glasbo presenetljivo velika uporaba vokala in »popačenih« sporočil, ki lahko sicer citirajo visoko poezijo, ampak je poslušalcem postrežena skozi distorzijo in tako povsem nerazumljiva v svoji originalni formi.
Mnogi izvajalci poosebljajo zgrajene entitete in je posledično tudi njihov nastop bližje performansu kot pa glasbenemu koncertu. A že omenjeni Pascal Cretain na svojem blogu pojasnjuje še en vidik festivala: »The goal is to explore the creative potential of technology, and bridge the communitie[s]«. S šarmom igračkanja z raznimi DIY osnovnimi oscilatorji, filtri in celostnejšimi sintetizatorji so se na letošnjem festivalu uspeli pokazati tudi ljubiteljski eksperimentalci Theremidi Orchestra. Tako kot pri varovancih Ljudmile je bilo pri vseh sodelujočih čutiti spoštovanje in interes do posameznikovih nagnjenj pri raziskovanju zvočnega spektra ter introspekcije ob doživljanju senzorične nasičenosti. Za marsikatere je festival, kot večina drugih, predstavljal nekakšen odklop od vsakdana in priložnost za druženje s podobno mislečimi, katerih pa, sodeč po obisku, ni veliko. Noise tako zaenkrat še ostaja izrazito robna glasbena praksa.
