Wand (predskupina: Nikki Louder) @Kino Šiška, 4. 6. 2015
Indekš Kina Šiške je fantastična zamislica, ki predstavlja sodobne, mlade tuje izvajalce dijaški in študentski ciljni publiki. Na ta četrtkov večer je na predavanju Indekša zagodel mladi težkopsihedelični kvartet Wand, ki je letos izdal odličen album Golem. Bend, ki neprestanoma opozarja (ali pa namesto njega vsi, ki so jih doživeli v živo), kako glasen je, je našel sebi enake v predskupini – v naših Nikki Louder.
Koncertna suverenost noiserockovskega tria iz Kamnika je ena njihovih najmočnejših točk. Uletite na njih na festivalu, na solo špilu, v vlogi predskupine, na velikem dogodku, v najmanjšem pajzlu … v vsakem primeru boste doživeli zverinsko udrihanje Luke Cerarja na njegovem maloštevilnem setu, ki si po koncertu v svoji prešvicani majici vedno želi le mrzle prhe, rohnečega, telesa premikajočega basa njegovega brata Petra in kričečega Blaža Sever s svojo hrupno, naefektirano in distorzirano kitaro. To smo dobili tudi tokrat. To, kar vedno iščemo v Nikkijih. Brezkompromisnost v zvoku in kvaliteti, avtorsko prezenco in živost odrske energije. Večji šus pri nas težje dobiš, sploh če je ta šus zavit v muzikalnost, ki jo ponuja kamniški trio. Sploh če se bend odloči zaviti še v svoje kompleksnejše odtenke, ko ti še toliko bolj okrivi možganske vitice z avantgardnimi basovskimi linijami, mimobežnimi bobni in freenoisevsko kitarsko repeticijo.
Wand je imel torej težko nalogo – upravičiti svoj (lastnoskovani) glasni sloves. Koncert so otvorili z uvodnim komadom z nove plate in z njim prikazali svojo čudno mešanico nore spevnosti, retro prehodov, težkih poudarkov in svobodne punkovske improvizacije. Ta je že na albumu delovala nekoliko čudno, na koncertu pa je sploh opozorila na bendovo mladost, ki se še ne znajde popolnoma povezano v nekohezivnosti lastne glasbe. Eksperimentalna naravnanost te čudne fuzije je vseeno prej pritegnila kot oddaljila, čeprav je gola glasnost občasno premočno trkala na vrata bobničev. Odrska prezenca je potrjevala prej omenjeno razdvojenost – na eni strani frontmanska energičnost, plesnost in žareč obraz, na drugi strani mrko nonšalanten pogled drugega kitarista, ki je izgledal, da je v bendu zato, ker ga drugi ustrahujejo v to. Tako se je tudi glasbeno koncert odvijal v neki mešanici imidža, mladostniške neizkušenosti in uhoslišnega talenta, ki je težke psihedelične rife vil v sodobnoindiesko spevnost in noisevsko disorganiziranost. Wand imajo potenciala še in še, nepredvidljivost pa je morda tista, ki jih dela tako nadpovprečno zanimive kot tudi podvržene neuspehu.
