Viet Cong (predskupina: Nikki Louder) @Gala Hala, Ljubljana, 30. 8. 2015

Po vsem, kar je bilo napisano, izrečeno in vkovano med zvezde po izdaji dolgometražnega prvenca, kanadska zasedba Viet Cong obsežne predstavitve ne potrebuje več. Omenimo lahko, da je bil istoimenski album v svojem žanrskem okvirju (in njegovem pomanjkanju) brez prave konkurence, o čemer so se v en glas strinjali vsi pripadniki glasbene srenje. Na turnejo so krenili sredi julija in od takrat iz Kanade pripotovali v Evropo, zaobšli Ljubljano in nadaljevali na Dunaj, tempo pa bodo stopnjevali do zaključka v novembru. Polegle hvalnice, ki so jih glasbeni novinarji peli plati, je nadomestilo navdušenje nad koncertnimi performansi. Označeni so bili za bend, ki ga je nujno treba videti v živo. Visokih pričakovanj pred pričetkom nedeljskega koncerta torej ni manjkalo, s posmehom pa so se jih v svojem komadu »March of Progress« dotaknili tudi Viet Congovci sami: »Your reputation is preceding you / We’re all sufficiently impressed/ And this incessant march of progress can guarantee our sure success.«

Vloga predskupine je tokrat pripadla kamniškim noiserjem Nikki Louder, ki so pokazali, da je sicer nehvaležna naloga otvarjanja večera lahko izpeljana s stilom. K upravičevanju titule najljubših domačih razgrajačev je tokrat v največji meri pripomogel Luka Cerar na bobnih, ki je z živalsko energijo prepričal ne le obiskovalce, temveč tudi Viet Congovce, pomešane med njih – ne le do te mere, da so jim prikimavali iz publike, temveč so se jim z besedami poklonili tudi tekom svojega nastopa. Zanimivo je bilo videti, kakšen pomen lahko nosi dobro uigrana in razigrano razpoložena predskupina. Namesto da bi le uvodoma ogreli množico in igrali spremljavo čik pavzam in predkoncertnemu tankanju piva, so Nikki Louder tokrat zahtevali ogromno pozornosti. Njihova nalezljiva energija se je prenesla na publiko in Viet Congovce, ki morda prej niso pričakovali, kakšni nojzerski eksploziji bodo primorani slediti.

A to jih ni zmedlo. Vajenost skupnega igranja in ustaljen koncertni repertoar, ki ga na letošnji turneji sploh ne spreminjajo, je energetsko pariral domačim razgrajačem, a seveda na način, bolj prilagojen samosvojemu stilu glasbe, za katerim stojijo. Z dvema komadoma z EP-ja Casettes so pot odprli bolj poznanim melodijam z nove plate, ki pa jih je le sedem, zato dolgega koncerta nismo zares pričakovali. Stopnjevanje napetosti vse do zadnjega komada pa je kljub temu pustilo grenak priokus, saj bi jih lahko poslušali še in še, v nedogled – ali pa vsaj kakšno uro več, sploh po (in zaradi) predolgih začetnih težavah s predirno piskajočim mikrofonom. Viet Congovce je vredno videti v živo ne le zaradi kvalitete nastopa, saj nobenemu izmed članov ne gre pripisati česarkoli manj kot popolne kontrole nad svojim inštrumentom, temveč tudi, ker je kompleksnost in večplastnost njihovih komadov, medtem ko nastajajo pred tabo, odkrita na hipnotičen način, ki pa namesto sedativno deluje s stopnjevanjem pričakovanja in ekscitacije. Inštrumentalni vložki in bolj hreščeči glas pevca Matta Flegela studijske pesmi povzdignejo v manj izčiščeno koncertno obliko, ki pa zato ponudi več emotivnosti ter s tem nov sloj na vrhu labirintične kompleksnosti zvokov in sporočil – pa naj bo to pri »Continental Shelf«, ki so jo odigrali tako hitro, da se je že zazdelo, da želijo ubežati ritmu svojega največjega hita, ali pa pri »Death«, ki nas je z mojstrsko manipulacijo in zavlačevanjem bobnarja na prstih držala več kot deset minut. Edino presenečenje, ki smo ga bili deležni, je bila okrnjena komunikacija s publiko, saj so fantje v intervjujih vedno sproščeni in zgovorni, po koncertu pa so celo prišli pred Galo na svež zrak, druženje z zbranimi in instagramanje njihovih najljubših kotičkov. Morda pa je res pomembneje, da na odru spregovori samo glasba.

Zagotovljen uspeh, o katerem prepevajo, torej ni bil daleč od resnice. Pohvala pa tokrat ni uperjena le proti nastopajočim, temveč je vredno prikimati tudi Hrupmagovcem, ki so nam doživetje sploh omogočili. Počaščeni smo lahko, da smo bend takega kova (in ki bo dosegel še veliko več) lahko videli s tako ažurnostjo. Upamo le, da se publika tega zaveda in to lahko ceni.