Transnatura: Noctiferia, @Layerjeva hiša, 25. 12. 2015

Obstajajo bendi, ki ob dvajseti obletnici delovanja preizkušajo, kako daleč seže njihov glas, tako da organizirajo veliki koncert, ki naj po možnosti napolni prizorišče, večje od vseh, na katerih so do tedaj že igrali. Zadnje čase je ob takih obletnicah trendi napolniti vsaj Halo Tivoli, če ne kar stožiškega bisera. Mega dogodek se potem oglašuje z jumboti po vsej Sloveniji. Glavno merilo uspešnosti pa se skriva še v krilatici »RAZPRODANO«, ki jo dva tedna pred samim D dogodkom, prelepijo čez glomazne reklamne panoje. Obstajajo pa tudi bendi, ki po dveh desetletjih delovanja preraščajo najstniške simptome in se na poti samospoznavanja odpravljajo na popolnoma nove, še neraziskane terene lastnega glasbenega izrazja. In Noctiferia so si ta preizkus zadali totalno. Logično, saj so vendarle metalci. Metal pa ne pozna polovičarstva.

Po vrnitvi s turneje po Kitajski maja letos, po koncertih pred večtisočglavimi množicami se je netipičen bend »iz Šiške« premaknil v sfere intimnega, ranljivega, a še vedno brutalno neposrednega izrazja. Leta 1998 so s prvo ploščo Krst pri Savici takrat še znotraj-žanrsko kramežljavi slovenski metal sceni »razodeli« black metal. Razdevičevanje so nadaljevali s tehničarsko zašpiljenimi death metal edicijami, na zadnjih dveh albumih pa se premestili v sfere industriala in experimentala. Mnogi pravoverni ljubitelji težkokategornih čag so imeli zato pri fenomenu, imenovanem Noctiferia, od nekdaj velike probleme: »Čak stari, pa kaj se zdaj ti tipi grejo; blek pa death, saj to še gre; ampak kaj pa ta elektronka? Sploh niso tr00!« In še dobro, da se dolgolasi odred s tem nikoli ni pretirano obremenjeval, »grajanje« svojega zvočnega outfita pa je poniglavo poimenoval kar »noktiferia« stil.

Zvesti svoji nadžanrskosti in predani iskanju tistega, česar še niso preizkusili, ostajajo tudi v svojem najnovejšem razodetju, nadeli so mu ime Transnatura. Vzgib za konspiracijo se je porodil, ko so bili povabljeni v oddajo Izštekani. Za ta namen so se lotili predelave aranžmajev z zadnjih treh plošč, ki so jih iz težko kategornih riffov premestili v sfere »ekološko ozaveščenega zvoka«. Sprva izziv, ki pa so ga ponotranjili do te mere, da se je porodila ideja za Transnaturo, v pripravi je tudi že plošča. Premierno, v živo, se je razodetje dogodilo na najsvetejši dan v letu, 25. decembra, v (S)Layerjevi hiši v Kranju. »Dober večer, dober večer (S)Layerjeva hiša!« nas v svoji skulirani in nepretenciozni maniri nagovori Gianni. Malenkost zadržana, sto in nekaj glava, črna klientela pod odrom ob teh besedah odobravajoče vzvalovi in koncert se lahko zares prične.

Prične se dnevu primerno, s komadom, posvečenim boginji; Mara, s plošče Slovenska Morbída iz leta 2006. Ta začrta oris prvega bloka. Cikličnost vsebinskega nastavka Mare ustrezno zaokroži tudi gostja, pevka Sara, sicer članica folk metal zasebe Brezno, s svojimi operetnimi vokalnimi poudarki, ki nas opomnijo na kontemplativnost celotne ambientalne zvočne sprege. Trpljenju, ki ga današnji praznik poveličuje, zoperstavi hinduistično pozicijo: »Pain is inevitable, suffering is optional.« Prvi blok naslovijo s krilatico Country, njegova dinamika pa se nezadržno stopnjuje; od metafizične Mare preko aktivistične satire Celulite of This World, kjer se pridružita tudi gosta na saxofonu in trubi, do mega hitiča Gaga People. S slednjim med malce zadržanim občinstvom končno prestopijo četrto steno. Fokus kritične misli, ki se upira mantranju fraz »saj bo jutri bolje« in poziva k dvigu nad vse to, k dejavnemu uporu, zaključi še besna pesnitev Holymen. Ta s pridatkom saxa zadobi silovito samoironično noto. S tarantinovsko poetiko razbremeni težo vsebinske plati, v trobentaškem solo izhodu se za trenutek prav zares počutimo, kot da smo se znašli na divjem zahodu. Za nameček pa v jazzy maniri za konec zašmira še Birsa na saxu in s tem tudi zakoliči »country blok«.

Koprena zadržanosti, ki jo je do takrat čutiti na odru, počasi popusti. Fantje, ki so za to priložnost ukrotili tudi svoje lase, si končno dovolijo tudi malo prepotrebnega pretegovanja prstov na rokah in kakšen vratni razteg. Ozračje v prepišnem Stolpu Škrlovec se segreje, čuti se želja po miganju. Zdi se, da je akustična Transnatura malodane zrasla skupaj s prijetno temačnim ambientom, ki streže z intimno atmosferiko, poudarjeno s svečkami na mizicah, okoli katerih se drenjamo gledalci. Atipično prizorišče za trdožagaške muzičiste v polnosti zafunkcionira, blagost sicer neukrotljivim simfonijam prida tudi lesena atmosfera, ki te z vonjem in svetlobo še izdatneje spravi v »beta stanje« miru in kontemplacije.

Gianni nas v svoji skopi maniri nagovori: »Prihaja Balkan blok. Dejte plesat, ampak ne mi nekih Circle pitov in podobnega zganjat. Danes je malo drugače.« Ko kaj takega zapoveš metal občinstvu, lahko ponavadi samo čakaš, da se prvi med njimi požene v noro divjanje in razbije strnjeno formacijo »headbengerjev«, toda tokrat ni bilo tako. Vse skupaj se sprevrže v pravo Gipsy Swing razpaljotko in komad Catarsis v polnosti zaobjame svoje katarzične potenciale, ko nam ponudi prave ritme za ukrivljanje vratu in bokov. Zmehčani odplešemo dalje v še en hitoidni napev Demoncracy. Metal, ki v svojem bistvu, roko na lase, ni ravno pravoverno plesna glasba, s tem projektom osvaja vse bolj ekstremne pozicije za v osnovi precej resen glasbeni izraz. Le malo drugače sinkopiran komad in iz zastrašujoče monumentalnosti zasijeta brass plesnost in funkyjaška neobremenjenost. Vrh drugega bloka brez dvoma predstavlja Samsara, njeno mistično kvaliteto še posebej poudari Sara, ki s skrajno odtujenim, preroškim glasom krije vokalno zaledje. In človek si zaželi, da bi je uporabili malo več še v kakšenm drugem štiklcu. Kurja polt ob tako dovršenem harmoničnem prepletu glasbil kar ne poneha in hipnotično poplesavanje pod odrom se še povečuje in nadaljuje v še zadnji, tretji »jazzy« blok«.

O tem, ali je blok res jazzy ali ne, predlagajo, naj se odločimo kar sami. V zadnjem delu, vsaj v začetku, se prej kot jazzy opuštenosti in vsesplošnemu đuskanju prepustimo temnejšim, doomersko obarvanim krajinam. Začenši z I’m you in Rudra. Slednjo bi zlahka zamenjali za kakšno jazz klasiko. Fantje vseskozi suvereno jezdijo na svojem instrumentariju. Akustični bas, ki mu poveljuje Uroš Lipovec, drži pokonci raznotere ritmične mahinacije, ki jih skupaj z Gergeto na bobnih, ta namesto navadnih lesenih palčk igra z mehkejšimi spletenimi palicami, uspešno postulirata kot trdno bazo, ki jo terjajo izredno dinamični aranžmaji. Suvereno variiranje v detajlih, ritmiki in hitrostnih mahinacijah se energično dovršuje preko treh akustičnih kitar, ki jih mojstrsko krmilijo Igor Nardin, Roman Fileš in mestoma Dame Tomoski. Dame, ki je prispeval tudi večino za akustiko prirejenih in dopolnjenih aranžmajev, bogato zvočno krajino plemeniti še s klavirjem in tolkali. Distorzirani metafiziki zvestobe ni odrekel le frontman, Gianni, ki si je pri kamufliranju vokala mestoma pomagal z megafonom, vse skupaj pa začinil z ročnimi tolkali. Tretji blok nam prinaša temačnejšo atmosferiko kot prva dva. Postapokaliptična razsrediščenost se v nas naseli z indijsko zvenečima Sú Máha Ghóra in So Devoid. Dramaturško ponovni padec na negostoljubna tla vsakdana ublaži še Rust, ki z orientalsko zasanjanostjo osmisli vse svečke in mehkobo lesenega prostora.

»Hvala, ker ste prišli na ta sveti dan, hvala, ker ste tako unholy!« Slikovitemu nagovoru sledi še zahvala (S)Layerjevi hiši za temačen in mističen ambient ter dva dodatna komada, v katerih se vrnejo k preteklim izdajam, slišimo lahko namreč Sons od fame, kot poklon legendarni Sepulturi pa Kaiowas, ki so ga slednji pred dvema desetletjema prelomno oblekli v akustiko. Na tem mestu gre pohvaliti še pihalno-trobilni odred, ki se je v zadnjih dveh komadih počutil tako domačno, da je prispeval kar spontano koreografijo, ki bi se z lahkoto kosala s tisto izpred treh let, ko so komad plesno doplnili s Kjara’s Dance Project. Kar prehitro smo prišli do sklepnega dejanja, ki ga je nagradil iskren in topel aplavz občinstva, v zraku je bilo čutiti potebo po še… V kali pa jo je humorno zatrl Gianni: »Bisa ne bo, ker ne znamo dost komadov. Upamo, da ste zadovljni. Respect. Stay Metal!«

Eni najbolj plodovitih in preseganja samih sebe zmožnih slovenskih metalcev so več kot suvereno potrdili status vodilnih domačih nadžanrskih trdo-žagačev. Ravno zato, ker so ponovno dokazali, da ni treba ustrezati paradigmam določenega žanra, se držati etiket, s katerimi te želijo razumeti drugi. Ravno v nenehnem spreminjanju, v kalibriranju (po)sluha za ta tukaj in zdaj, ostajajo še kako aktualni in nevarni. Ravno zato, ker si ne dovolijo zaspati na že osvojenih Parnasih, ampak se zavedajo, da mora posameznik vedno znova zavojevati utrdbo in preizkušati vednost, do katere se je dokopal. Le na ta način lahko ostajamo živi, le na ta način se lahko zoperstavimo strahu, s katerim nas želijo nahraniti in paralizirati. Kot bi dejali sami: »Rise above. Empty lives. On the contrary life is just temporary. Rise above.«