Thurston Moore (predskupina: Lovely Quinces) @Kino Šiška, 1. 6. 2015
Paljenje na imena je imelo na koncert Thurstona Moora v Kinu Šiška pred sabo resno preizkušnjo. Ima Thurston Moore pri nas težo le pod in z imenom Sonic Youth ali je sam dovolj močno ime, ki bi privabilo množico ljudi?
Za odgovor smo morali počakati po predizvajalki. Naslov slednje je pripadel hrvaški kantavtorici Lovely Quinces, ki našim logom nikakor ni neznana. Za razliko od njenega zadnjega nastopa v Komuni Kina Šiške je bila tokrat nekoliko manj živčna in bolj koncertno formalna, nagovarjala nas je v angleščini in ne v hrvaščini, tudi izbor komadov je bil drugačen, bržkone bolj primeren glavni skupini. Tudi sicer ni bilo njenega značilnega vzorčenja vokalov, a ti so vseeno zveneli mogočno, polno in predvsem res dobro. Njena interpretacija inštrumentalne uporniške kitarske kantavtorske glasbe sicer sama po sebi ne izstopa, a v kombinaciji z njenim izjemnim glasom tvori bogato, predvsem pa polno godbo, ki poseduje dovolj individualnih kvalitet za scenski preboj.
In odgovor je bil … pritrdilen prvemu delu vprašanja. Manj kot polovično zapolnjena dvorana je bila noro prijetna (in prostorna) za benganje ob nabijanju Moorove kitare, ki je s komadi s plate The Best Day šele v živo res zaživela. Nasploh je produkcija na zadnji plati Thurstona, ki je predstavljala večino koncerta, obrzdana, ukročena, ujeta v kletko. Zveni suho, statično in brez energije. A ko je intru, ki je zvenel kot zvok drgnjenja kristalov, sledil platin komad »Forevermore«, so se razblinili vsi občutki, da bo šlo za povprečen koncert. Tankovsko rušilna moč Moorove kitare, katere relativno čisti zvok je verjetno najbolj izpopolnjen kitarski zvok, ki ga lahko slišite, nas je utopila v svoji globini in nas neprestano tepla z nowavovsko disonantnostjo rifov, ki so bili skovani na popolnoma nepričakovan in nenavaden način. Predvsem ta energičen, vseobsegajoč rušilni zvok benda je sicer ne pretirano signifikantne albumske skladbe spremenil v agresivno silo, ki si je trla pot v naše možgane in se na koncu usidrala v tronu hormonov užitka. Gruv je s svojo značilno prezenco zagotovila Debbie Googe, ki smo jo nazadnje lahko pri nas videli v Kinu Šiška z My Bloody Valentine, surovi bobnar Steve Shelley, drugo kitaro pa je obvladoval James Sedwards. Thurston je sicer s svojo karizmo večino časa ohranjal oči uperjene vase, s svojo lahkotno komunikativnostjo pa je koncertno izkušnjo še izboljšal za vse prisotne. Poleg uvodnega udarca komada »Forevermore« je bilo vrhuncev še in še, sploh ko se je bend podal v freenoisevsko improvizacijo, a zagotovo gre omeniti še novo skladbo »Aphrodite«, ki je ponovno izstopala v svojimi atonalnimi rifi in popolnoma nekonvencionalnimi rockovskimi strukturami. Thurston Moore tako dandanes mojstrsko prilagaja svoje temelje no wava v sodobne, malce indierockovske smernice, kar dela njegovo glasbo izredno dostopno v svoji precejšnji drugačnosti, šele živa izkušnja njegovega benda pa je res tista, ki je vredna doživetja.
