13. 6. 2016 / Glasba

Super Šiška Week: Battles, Litošt @Kino Šiška, 9. 6. 2016

Besedozvezje “La Di Da Di” je bil dober opis vzdušja četrtkovega dne. Nekaj sonca, nekaj dežja, še kar toplo … A predvsem je bil dober opis za to, da so v Kinu Šiška nastopili Battles, prav La Di Da Di pa je naslov njihovega zadnjega albuma, ki so ga tukaj tudi predstavljali. Déjà vu izpred 5 letih, ko so prav Battles v KŠ predstavljali takratni novi album – Gloss Drop. S to razliko, da je bila tokratna predskupina bržkone bolj primerna glasbi glavnega nastopajočega; namesto ŠKM bande je nastopil eklektičen nabasiran improsint elektronski (pa še kaka oznaka zraven, predvsem jazz) trojec Litošt, ki je ravno pred kratkim izdal svojo drugo plato Time Fabric Silkworms.

 

Izbira Litošt za predskupino je bila opevana kot idealna. Bend z aktualnim albumom, s preteklostjo energičnih koncertov, z izkušenimi in tehnično ter kreativno podkopanimi predstavniki, z glasbo, ki je eklektična, kombinira elektronsko in akustično, je plesna, je zahtevna, je zapletena, je udarna. Zelo blizu opisu Battles, a ne? A vsa ta pričakovanja so na dejanskem koncertu nekoliko … zvodenela. Bend je bil postavljen v desno (gledajoče s strani publike) tretjino odra, kar je bil verjetno eden od razlogov, da preprosto niso obvladovali prostora. Energija, ki jo sicer bend poseduje, je bila fragmentirana, progresivno zvočje, ki so ga dajali iz sebe, pa zadržano, včasih posiljeno široko in veliko, včasih preveč plavajoče.  A same kompozicije so vseeno držale ušesa in um, ob skladbovnem stopnjevanju k vedno bolj drznim ritmom pa so vzporedno začele migati tudi noge in glave. In stopnjevanje koncerta je bilo tisto, zaradi česar je naša pozornost živela za koncert. Takoj, ko je bendov nabasiran krautrockovski koktejl ratal surov, akordovsko in notno poln ter ritmično nabit, je pred nami vzniknil tisti pričakovani Litošt. In zaključni vrhunec je bil vreden imena.

 

A priokus manjkajočega je vseeno ostal in bi ostal v vsakem primeru, ne glede na predskupino. Manjkal je okus Battles. In slednji koncerta niso stopnjevali, ne v udarnosti ne v kvaliteti. Že začetek je rodil tisti pravi občutek, in ta se je samo še dopolnjeval in dopolnjeval. Bend je izstreljeval svoje matematične plesne ukaze nogam in glavam mnoge publike, ki jih je sprejemala ekstatično in vedno pospremila z gromkim aplavzom. Prepuščeni ali analizirajoči, v vsakem primeru smo prejemali eno bombo za drugim. Če smo spadali med slednje, smo se lahko le čudili, kako uspeva bend ustvariti na začetni celoskladbeni zanki toliko atmosfer, toliko ritmov in toliko zvočnih zgodb. Če smo držali oči odprte, je v nas seval energični bobnar s svojim majhnim setom in visoko postavljenim krešom, ki je vedno kronal skladbene vrhunce. Če pa smo spadali med prepuščene, smo bili dobro uro in pol preprosto v transu. In glede na to, kako težko je slednjega ustvariti, takega, ki ni le superlativ za dober nastop, sploh pa v netipičnih ritmih, potem se zavemo, da smo bili priča nečemu edinstvenemu.

 

 

Naslovno fotografijo je prispeval Aleš Rosa.

battles