Steven Wilson @Orpheum Graz, 24. 4. 2016
Progresivni rock v Sloveniji ni med prepoznavnejšimi glasbenimi zvrstmi, vendar je Steven Wilson vsekakor prvo ime tega žanra. Glasbenik, ki je sicer najbolj znan po svoji nekdanji vlogi kitarista, pevca in pisca Porcupine Tree, je s svojo izjemno zasedbo tokrat prišel do Gradca in zavzel Orpehum.
Koncert, (pre)poln Wilsonovih komičnih vložkov se je razdelil na dva dela in razvlekel na skoraj tri ure. Prvi del je predstavljal nabor komadov iz lanskoletnega albuma Hand.Cannot.Erase in je obudil prijetne spomine na april 2015, ko sem njegov koncert obiskala na Dunaju. Začel je s skladbo “First Regret / 3 Years Older”, ki je z basi vsakemu poslušalcu vzpodbudila hitrejše bitje srca, naslednji trije komadi pa so se zvrstili kot po albumu, in sicer: “Hand Cannot Erase”, “Perfect Life in Routine”, pri kateri je kozmični vokal pevke Ninet Tayeb bil žal predvajan zgolj na Wilsonovem Macu. Zaključili so s pesmijo “Happy Returns”, ki je zaradi svoje nežnosti publiko za 20 minut pustila v pomirjeni tišini. Drugi del je ustvaril kvalitetno razmerje med Wilsonovim obdobjem iz 90-ih in nekaj novimi skladbami iz januarskega EP-ja z naslovom 4 1/2, kamor so spadale “My Book of Regrets”, “Happiness III” in “Year of the Plague”, ki so v živi izvedbi prevzele obiskovalce. Zaključna skladba večera je bila nostalgična “The Raven that Refused to Sing”, ki je publiko z otožno melodijo in temu primernim videem spravila v melanholično stanje sivine.
Kljub ne ravno popolnemu zvoku je, v veliki večini moška publika, ki je predstavljala starostne skupine med 20-im in 60-im letom, potovala z ustvarjalci na odru. Dobra plat relativno majhnih dvoran, kot je Orpheum, je že v naprej zagotovljena povezanost obiskovalcev z glasbeniki, ti pa so med seboj že tako ali tako sorodne duše. Nick Beggs na basu je bil s svojimi svetlimi dolgimi kodri, z rahlo grozljivim izrazom na obrazu in seveda neverjetno spretnostjo igranja tako na bas kot tudi na tako imenovani chapman stick, popolno nasprotje umirjenemu glavnemu kitaristu Davu Kilmonsterju, ki ga, razen ob posameznih solo vložkih, skorajda ni bilo zaznati. Ti so, skupaj z ostalimi vključenimi instrumenti poslušalca popeljali v nove spektre vesolja. Za kitaristom je v svojem svetu klaviatur sanjavo igral Adam Holzman. Majhen, okrogel mož, ki večino časa izgleda, kot da meditira. Pri določenih komadih pa se je tudi fizično intenzivneje posvetil udarjanju na tipke in pedale, s tem pa znova dokazal, da so klaviature nekakšna čudežna dežela. Za bobni se je izkazal edini kratkolasec, Craig Blundell. Slednji vizualno nekako ni spadal k preostali podobi zasedbe, vendar je s svojim igranjem deloval kot enakovreden član. Wilsonov odrski nastop je bil tudi letos odličen, njegove vokalne in kitarske sposobnosti pa še vedno segajo preko meja dojemljivega. Čeprav se je vsake toliko časa malo preveč razgovoril, je tovrsten stik s publiko ustvaril domačo atmosfero in nasmejal večino obiskovalcev.
Mr. Wilson se je bos in s svojim videzom 25-letnega študenta, kjub temu da bo drugo leto dopolnil dvakrat toliko, dodatno izkazal še z dvema komadoma. Na koncu prvega dela koncerta je Princu, svojemu otroškemu vzorniku, posvetil “Sign ‘O’ The Times”, Davidu Bowieju pa je proti koncu celotnega koncerta namenil svojo skladbo še iz časov Porcupine Tree, ki nosi enak naslov kot ena izmed skladb Bowiejevega zadnjega albuma, “Lazarus”, in po naključju vsebuje tudi del “My David don’t you worry, this cold world is not for you …“.
Koncert sam po sebi verjetno ni bil boljši od lanskega dunajskega, vendar je zaradi izvedbe komadov, posvečenih dvema glasbenima velikanoma, in nekaj novimi skladbami vzbudil več čustev, Wilson pa je ponovno uspel dokazati, da je on, s svojimi vedno znova navdušujočimi glasbenimi gosti, definicija progresivnega rocka.
