8. 7. 2021 / Glasba / Recenzija

St. Vincent – Daddy’s Home

Datum izida: 14. 5. 2021
Založba: Loma Vista
Produkcija: Annie Clark, Jack Antonoff

Annie Clark, ki se skriva pod umetniško persono St. Vincent, je ena tistih glasbenic, pri kateri nikoli ne moremo napovedati naslednje umetniške poteze. V karieri jo je odneslo že skozi številne glasbene žanre, od folka do elektro popa na predzadnji plošči MASSEDUCTION. Tokrat preseneča z vrnitvijo v preteklost, z zvoki, mimo katerih ne moremo brez primerjave z zapuščino rokenrola sedemdesetih.

Že uvodna “Pay Your Way in Pain” pooseblja duh celotne plošče, ki se vrti okrog presenetljivih zvočnih izletov. Kratek klavirski uvod je skoraj nemudoma prekinjen z udarnim sintetičnim groovom, ki ga Annie uspešno obvladuje s svojim raztegljivim vokalom. Spretno in gibko ga upogiba od spodnjega do srednjega registra, najbolj pa presune njen visoki register, ki zareže v poslušalčevo uho in z vzdihi spodbudi najbolj skrito človeško živalskost. Osnova zvočne podobe albuma sicer bazira na klasični rock postavi, tako da lahko vsak komad zagotovo zaživi tudi v živo, a pod producentskim vodstvom Jacka Antonoffa album zveni izredno polno zaradi vseh ostalih dodanih instrumentov. V slabih 45 minutah smo tako priča medigri med različnimi sintesajzerji in klaviaturami, lap steel in pedal steel kitarami, vibrafonom, klavirjem ter flavto, saksofonom, klarinetom in celo rogom. Vsaka instrumentalna barva je rabljena izredno premišljeno, zato je tudi vsaka posamezna skladba na albumu (z)godba zase. Očitno je črpanje vplivov iz preteklosti, tudi Annie je sama priznala občudovanje nad Davidom Bowiejem, kar je slišno v vesoljsko popačenih vokalih in interpretaciji, v skladbi “Live in the Dream” pa lahko zaznamo tudi skrite niti, ki se vežejo na zvok skupine Pink Floyd. Začetno zvočno razgrajaštvo se v nadaljevanju plošče poleže in se z vmesnimi zadušenimi medklici vse bolj pomika v intimo in v Anniejino osebno zgodbo, ki je navdihnila besedila.

Album je vsaj delno inspiriral nedavni prihod Anniejinega očeta iz zapora po prestani desetletni kazni. Skladba “Daddy’s Home” je napisana iz očetovega vidika, kar potrjuje pesniško moč in sposobnost Clarkove izstopiti iz sebe in situacijo pogledati ter ubesediti kot druga oseba. Besedilo odstira njun odnos, a hkrati subverzivno ponuja razlago, da je Annie v tem času odrasla in ne potrebuje več očetovske figure, da je postala sama svoj “daddy”. Poleg samozadostnosti se Annie spušča tudi na druga področja, ki so neizogibna v procesu odraščanja. “Somebody Like Me” se dotika ljubezni in poroke, na katero gleda zviška in s kančkom cinizma. Kot samostojna umetnica jo dojema kot iluzijo, kot nekaj, kar potencialno ogroža njeno umetniško svobodo. V tem prepričanju stopi še dlje s skladbo “My Baby Wants A Baby”. Z njo prevprašuje izoblikovana pričakovanja družbe, da mora ženska v svojem življenju postati mati in se tej vlogi popolnoma podrediti. Razpeta je med dvojnim pomenom besede “baby” – med svojim ljubimcem in potencialnim otrokom, zaradi katerega ne bi mogla posvečati toliko časa svojemu partnerju. Boji se tudi, da bi na otroka prenesla vse svoje in očetove slabe lastnosti, s čimer se pripovedna nit albuma odlično sklene.

Prednost izvajalcev, kot je St. Vincent, je njihova neizčrpna pesniška domišljija in odprtost za vse glasbene tokove, ki rezultira v napetem pričakovanju novih izdelkov. Četudi ne moremo mimo očitnih primerjav s preteklostjo, je St. Vincent uspelo te vplive spretno zakriti v moderno produkcijo, ki nikakor ne zveni starinsko, temveč kot polnopravno nadaljevanje rokenrola sedemdesetih.

Skladba “Pay Your Way in Pain”:

St. Vincent - Daddy's Home