Sonica classics III: Charlemagne Palestine @Cerkev Sv. Jakoba, 25. 9. 2015
Charlemagne Palestine, skladatelj, performer ter vizualni umetnik je v okviru serije Sonica Classics gostoval v ljubljanski cerkvi Sv. Jakoba. Koncert ekscentrika iz Brooklyna, ki ga pogosto omenjajo poleg imen sodobnih klasikov in minimalistov, kot sta Steve Reich in Phillip Glass, je obljubljal razvlečene, počasi-razvijajoče-se drone v velikem prostoru cerkve na Levstikovem trgu.
Ob vstopu v cerkev smo bili obiskovalci postavljeni in medias res. Iz velikih orgel nad vhodom se je namreč že razlegal ton. En sam, precej tih, neinvaziven ton, ki se je vseskozi gibal na robu monotonosti, pred njo pa ga je varovala subtilna a nezgrešljiva modulacija, ki jo je Palestine dosegel z natančnim nadzorovanjem pretoka zraka skozi piščali orgel. Skladno s svojim prepričanjem, da morajo biti stvari fluidne in, da se nič nikoli zares ne konča, je ton vzdrževal tudi med uvodnim nagovorom. Temo je Palestine razvijal zelo počasi, prve variacije v tonu so se pojavile šele po nekaj minutah in do tedaj je bilo občinstvo že povsem zatopljeno v »temno mašo«, kot je koncert opisal eden od obiskovalcev. Cerkev je bila namreč s svojimi močnimi podobami krščanske simbolike vrhunsko platno, na katerega je potem zvočno slikal Palestine. Droni so bili premišljeni in so omogočali globoko meditacijo, prisotne krščanske podobe pa so bile ob tem še dodatna kost za miselno glodanje. Ko smo po skoraj pol ure slišali prve harmonije so imele zaradi prejšnje »monotonosti« malone hipnotičen učinek vznesenosti in pričakovanja. Tako nam je s počasnim krmarjenjem po zvočnem spektru pustil, da si sami ustvarimo božansko zgodbo, za katero nam je na licu mesta ustvarjal zvočno podlago. Proti koncu, po tem ko smo že preživeli eno dolgo tišino, v kateri publika ni bila prepričana, če je čas za aplavz, pa je Charlemagne Palestine začasno orgle postavil na drugi tir in postregel še s kratkim intermezzom pritrkavanja z zvoncem ter petja, ki je rahlo spominjalo na mongolsko grleno petje. Kako globoko je uspel publiko zazibati v trans pa je postalo očitno na koncu, ko je zopet aplavz sledil zelo dolgi tišini.
Charlemagne Palestine je v cerkvi Sv. Jakoba ustvaril edinstveno vzdušje. Četudi se sam otepa žanrskih oznak in v skladu s svojo vraževerno naravo niti noče izgovarjati besed komponiranje, minimalizem ter improvizacija, je v svojem koncertu prikazal mojstrstvo v vseh treh. Tako je s svojo minimalno manipulacijo zvoka prepuščal publiki maksimalno interpretacijo, dejstvo da je mesto glavnega oltarja zasedel njegov kovček božanstev (plišaste igrače, ki jih venomer nosi s seboj), pa je samo potrdilo tezo, ki jo sicer tudi sam podpira; da je preprosto meshuga (jidiš – nor, poseben).
