SMS 1: Za začetek
Četrtek, 28. september 2023, 19.30
Cankarjev dom, Gallusova dvorana
Nastopajoči: Orkester Slovenske filharmonije, zbor Slovenske filharmonije, mešani pevski zbor Glasbene matice, Kahi Solomnišvili (dirigent), Darija Auguštan (sopran), Nuška Drašček (mezzosopran)
Slovenska filharmonija je sezono otvorila s prvim koncertom abonmaja Same mogočne skladbe – kar Mahlerjeva Simfonija št. 2 v c‑molu »Vstajenje« brez dvoma je. O tem govori že sama zasedba, prav tako pa tudi skladateljevo ime, ki ga povezujemo z mogočnostjo. Programski list, ki ga je napisal muzikolog in profesor Gregor Pompe, je ponujal podroben in kakovosten vpogled v Mahlerjevo življenje in delo, hkrati pa je bila dobro predstavljena tudi simfonija. Tako smo lahko poslušalci vnaprej pričakovali, da bomo slišali nadaljevanje nemške tradicije, kjer nas bodo določeni glasbeni odseki popeljali v tipično beethovnovske zvoke, hkrati pa bomo krmarili med Brahmsom in Wagnerjem ter preko še vedno ustaljenih harmoničnih postopkov odkrivali zametke atonalnosti in se preko grajenja kompozicije približevali Mahlerjevim naslednikom, kjer lahko za primer vzamemo celo Sibeliusa.
Koncert se je začel s prijetnim uvodnim nagovorom direktorja Slovenske filharmonije, Mateja Šarca. Ta je občinstvo pozval predvsem k podpori Filharmonije z nakupom abonmajev, k sodelovanju pri akcijah zaradi poplav in nasploh k uživanju v glasbi. Nato je pred orkester stopil mlad gruzijski dirigent Kahi Solomnišvili, ki je nadomestil bolnega Charlesa Dutoita. Čeprav je z orkestrom delal le teden dni, smo že uvodoma slišali, da je delo opravil izvrstno.
Prvi stavek Allegro maestoso: Z vseskozi resnim in svečanim izrazom je orkester odigral s težkim, vendar ne prepočasnim tempom. Zven celote je bil močan in trden, tudi natančnost pri tehnično zahtevnejših delih je bila na nivoju. Pripetili so se sicer manjši intonančni spodrsljaji, predvsem pri unisonih v godalih, pri čemer so kontrabasi delovali nekoliko medlo in neodločno, vendar je bil stavek celostno gledano dovršen in je postavil dobre temelje za nadaljevanje.
Drugi stavek Andante moderato: Zelo zložno (ne hiteti) in tretji stavek V mirnem, tekočem gibanju lahko obravnavamo skupaj. Delujeta in zamišljena sta kot medigra pred veličastnim finalom, ki ga prineseta zadnja dva stavka. Napisana v plesni maniri sta poslušalce peljala v prijetno drsenje skozi melodije, pri čemer so bile te vodene s pretanjenim občutkom in zelo usklajenimi dialogi med različnimi glasbili ter instrumentalnimi skupinami. Orkester je deloval povezano in je zvenel kot celota, čeprav se je ponekod zgodila kakšna nehotena, morda celo nelogična prekinitev linije, ki jo je nadomestila igriva dinamika ter poskrbela, da smo poslušalci vseskozi pozorno sledili zvočnemu slikanju.
Četrti stavek Praluč: Zelo slovesno, vendar preprosto (kot koral) in peti V tempu scherza: divje, vzkipljivo dokončno razkrijeta, kako kompleksen in mogočen skladatelj je bil Mahler. Drznil si je uporabiti pristope, ki se morda na prvi pogled zdijo odveč, a so zavoljo estetske dovršenosti materiala še kako pomembni, saj segajo proti, če ne celo dosežejo transcendenčnost. Temu je bil orkester s solistkama in zborom nedvomno kos. Mezzosopran Nuške Drašček je zvenel čudovito in se povsem zlil z orkestrsko podlago, pri čemer je pomembno dodal k barvi zvoka. Ne pretenciozno, vendar suvereno in z občutkom, je svoj delež k celoti dodala tudi sopranistka Darija Auguštan. Vseskozi pa smo spremljali izjemne sole trobil, pihal in tolkal, včasih na odru, včasih iz ozadja, kljub temu pa usklajenosti na račun eksaktnosti dirigenta ni umanjkalo. Kakšna intonančna netočnost se je predvsem pri trobentaču včasih zgodila, vendar ni bila zares moteča. Dasiravno se je ponekod zaradi zahtevnosti materiala za kakšen trenutek zgodil padec v energiji pri kakšni skupini instrumentov, je orkester zvenel in se podpiral kot trdna celota. Tako je bila iz takta v takt izvedba polnejša in mogočnejša. Svoje je dodal še zbor, ki se je harmonično zlil z orkestrom, in orgle, ki so zven celote barvito oplemenitile. Poslušalci smo tako do samega zaključka uživali v izvrstnem koncertu Slovenske filharmonije, ki je dokazala, da je veliko več kot samo kos tudi najzahtevnejšim svetovno znanim mogočnim delom.
Navdušenje Gallusove dvorane je bilo ogromno, kar se je dalo razbrati po zelo dolgem in bučnem aplavzu ter stoječih ovacijah. Otvoritveni koncert je prepričal nekoliko bolj raznoliko občinstvo, kot smo ga vajeni sicer na abonmajskih koncertih slovenskih orkestrov, in postavil zelo dobre temelje za sezono. Če sodimo nadaljevanje po začetku, se lahko samo veselimo izvedb pred nami.
Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar
