Slovo od mladosti

MRFY: Helo
Datum izida: marec 2025
Založba: NIKA

MRFY so na glasbeno sceno vstopili v zadnjih letih prejšnjega desetletja z že dodobra izoblikovanim svežim zvokom resnobnega alternativnega rocka –  ta se je hitro prijel tako med poslušalci kot tudi na radijskih postajah, kjer so skupaj z domačimi zvočnimi posnemovalci uspešno ustoličili novi zvok neke povprečne, nemoteče (dolgočasne) radijske krajine. Veliko »resnih« domačih bendov še vedno prisega na produkcijske in izvajalske prijeme MRFY 1.0, ampak k sreči novomeški kvartet ni obstal na mestu in se je po začetnem relativnem uspehu, ki bi marsikoga spodbudil k nadaljevanju po utečenih tirih (torej stagnaciji), uspešno razvil in napredoval. 

Zasedba se je podala v raziskovanje novih žanrskih smeri in razvila svojo igrivo plat, ki je bila prej znana samo najbolj predanim oboževalcem njihovih YouTube posnetkov. Prvi znanilec je bila poletna klasika »Zonzei« z Matter, potem pa smo z »Zaljubila« dobili še enega najboljših domačih rock komadov sploh. Pričakovanja za drugi album so bila visoka in Use nam je potem res prinesel »use« – od baročnega popa (»Tobogan«) in težjih kitarskih ritmov (»Tubaluga«) pa do autotune popa (»San Francisco«) in hitov za prepevanje ob tabornem ognju (»Prjatučki«). Toda tudi tokrat se ob uspehu niso ustavili. Šli so še naprej – oziroma, kot pravi interna šala njihovih spletnih komentatorjev, »šli so predaleč«. 

MRFY so koncertno odličen band v dobri kondiciji, poznani po energičnih nastopih in svojem prepoznavnem zafrkantskem, občasno mogoče že kar objestnem odnosu do glasbe in življenja. V obdobju 2023–2024 so izdali kar nekaj pobalinsko zanimivih pesmi, ki so šle vsaka v svojo smer – akustična pesem o božičnih piškotih, rap o osnovnošolskih tegobah, orkestralna gusarska popevka, futuristični parodični narodnozavedni pop skupaj s skupino Laibach in še nekaj elektronskih solo pesmi bobnarja Roka Klobučarja pod psevdonimom Herkylees. Skupino je zapustil basist Lenart Merlin, da se je posvetil slikarstvu (Oto Rimele svoje generacije?), pevec Gregor Štrasberger – Štras pa je postal dovolj medijsko prepoznaven za sodelovanje pri različnih projektih, kot je na primer povezovanje izbora EMA. V seštevku se je to obdobje izkazalo za dovolj pestro in razgibano, da ni bilo čisto jasno, kaj se bo izcimilo iz MRFY 3.0. Tresla se je gora, rodila se je … čisto spodobna plošča Helo, malo bolj spolirani naslednik albuma Use.

Pozdravi nas naslovna pesem, ki dobro nakaže tako zvočno kot tematsko smer albuma – uspešna sinteza vseh dosedanjih MRFY elementov: občasno risankasta, toda še vedno rockovska instrumentacija z dobro umeščenimi kitarskimi poudarki Tomaža Zupančiča in besedila s tematikama skorajda patetične dramatizacije ljubezni ter postnajstniške močno zakoreninjene osebnostne krize. Tovrstnih pesmi, ki jih na tej točki lahko okličemo za tipične MRFY-jevske skladbe, je na albumu še kar nekaj (na primer »Palipali«). »Helo« se zaključi s samoreferenčnim »End of Story«, v katerem vidim aluzijo na dokončni zaključek faze, ki se je začela z njihovim prvim albumom Story. 

»Goff« je tematsko nadaljevanje hita »Prjatučki« – izkaz veselja nad tem, da v življenju vsaj na kakem področju občasno lahko srečaš sorodno dušo, hkrati pa realizacija poznih dvajsetih/zgodnjih tridesetih, da je življenje samo po sebi lahko zelo dolgočasno, sploh če v njem obstaneš na mestu. V besedilih se MRFY večkrat nostalgično ozirajo nazaj, previdno pogledujejo naprej in si samokontekstualizirajo svojo vlogo prvoligaškega slovenskega benda. Zgodnje odraslosti se še vedno močno držijo z mladostniškega konca in upamo lahko, da bodo tudi v dobi dokončne konsolidacije na sceni, ki bo nastopila čez album ali dva, uspešno ohranili pravo mero nagajivosti – brez agropopovskega zdrsa v banalnost in brez regresije v pretirano resno Siddharto številka 2.

V slogu Koala Voice in Joker Out se tudi MRFY spogledujejo s tujimi trgi. Pesmi v angleščini so bile prisotne že od vsega začetka in so uspešno umeščene tudi na Helo, prvič pa s pesmijo »Ljubav« neposredno ciljajo še na trge bivše skupne države. Pesem je sicer povsem spodobna/poslušljiva, ni slaba (3 od 5), je pa kanček slabša tako od večine ostalih pesmi na albumu kot tudi od podobnih poskusov Koal in Jokerjev. 

Žanrsko MRFY še vedno zelo radi skačejo naokrog, so pa v primerjavi z albumom Use pesmi na Helo, žanrskim izletom navkljub, del enotnejše zvočne slike, kar je ponavadi cilj albumske produkcije, četudi odvzame nekaj malega dinamike. Helo vsebuje 14 skladb in je časovno občutno daljši od predhodnika, kar se nekoliko pozna v sredini albuma. Ironično nostalgična »Fat kid«, z vedno dobrodošlo Masayah podkrepljena »Stupid«, MRFYjevski hardcore-lite »Future Idols«, anime balada »Venera«, tehnažasta »Human« in ostale so namreč dobre pesmi, ki bi lahko izšle tudi kot singli, vse skupaj pa so malo prevelik zalogaj. Kljub temu razumem, zakaj so izvajalci pristali na tako gostoto, kajti tudi sam bi na njihovem mestu težko izločil katerokoli izmed skladb.

»Tonemo«, slogovna naslednica pesmi »Zaljubila« in nova klasika, je upravičena dobitnica nagrade zlata piščal za skladbo leta. Resnici na ljubo se mi je prvih nekaj poslušanj zdela nemarkantna, ob naslovu pa sem se vsakič spomnil na legendarno »Tonemo« skupine SBO, toda posnetek žive izvedbe pesmi iz MRFY praznika 2025 je moje prvotno mnenje obrnil za 180 stopinj in jo imam sedaj z vsakim poslušanjem raje.

Z naskokom najslabša pesem na albumu, ki bi jo vsakič ekspresno hitro preskočil, če bi le imel plačljivo verzijo pretočnih storitev za poslušanje, je zaključna »Pravljica za lahko noč«, ki je v resnici bolj nek besedni skit. Konceptualno razumem, zakaj je umeščena na ploščo, kajti ideja sama po sebi ni slaba, ampak izvedba je tudi za namen dolgočasnosti predolgočasna in tisti del besedila, ki ga moja ušesa uspejo zbrano poslušati, spominja na slabe artefakte generativne umetne inteligence. Če bi na vinilni izdaji zmanjkalo prostora za njeno vključitev, te pesmi res ne bi pogrešal (namig namig). 

Samooklicani »drugi najboljši bend v Sloveniji« so bili tudi drugi znanilci nove slovenske pop-rock glasbene pomladi, ki je trenutno na vrhuncu moči in v fazi svojega slavnostnega kroga (glej: Festival 202). Album Helo njihovo samozavest brez težav najmanj utemeljuje. Vsebuje dovolj hitov za zadovoljitev in naravno razširitev oboževalskih krogov skupine, hkrati pa tudi kot zaokrožena celota nudi v glavnem prijetno poslušanje, ki ga z veseljem priporočam. 

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj