Simfonija vdihov in izdihov
Ethel Cain: Perverts
Datum izida: 8. 1. 2025
Založba: Daughters of Cain (via AWAL)
Producenti: Ethel Cain
Mrzli in brezčutni januar je v mukah izvrgel srhljivo darilo svetu – EP pevke Ethel Cain, ki si je mednarodno pozornost in tako rekoč takojšnji izstrel med zvezde popularne glasbe prislužila z otožnim, baladnim prvorojencem Preacher’s Daughter, rojenim leta 2022. V nasprotju z baladnim upovedovanjem tragične zgodbe je drugorojeni Perverts vse kaj drugega – brezobličen, razdrobljen in šepetajoč iz onostranstva. Perverts ne išče nikakršne utehe, temveč poslušalca v devetinosemdesetih minutah potegne skozi vročično sanjsko pokrajino drona, industrijskega hrupa in spektralnih hvalnic, kjer je meja med zvokom in tišino, med spominom in nočno moro, popolnoma zabrisana.
Glede na uspeh njenega prvenca je bilo pričakovati, da se bo Cain uklonila novo pridobljeni množični publiki in temu primerno udušila temnejše, bolj eksperimentalne plati svojega umetniškega projekta. Perverts pa vendarle počne ravno nasprotno – poslušalca odvede še globlje v gozd, če ji je ta še željan slediti. Svojo namero po raziskovanju daljših, bolj eksperimentalnih form, je pevka med drugim izrazila že v intervjuju za revijo Interview leta 2023, v katerem retrospektivno z zadovoljstvom pogleduje na zaključeno zgodbo Preacher’s Daughter, a hkrati izrezuje tudi svoje želje za prihodnost, ki jo vidi v deset do dvajsetminutnih počasnih in ponavljajočih se pesmih, polnih reverba. Pevka je izrazila veliko naklonjenost do slowcore in ambientalne glasbe ter se veselila svojih nadaljnjih korakov v tej smeri. Svojo novo pridobljeno samozavest si je želela izkoristiti za manjše obremenjevanje s tem, kaj si bodo ljudje mislili o njeni glasbi – in Perverts je izčiščena manifestacija njenih preteklih želja.
Folk melodije in melanholični kriki prvega albuma so postali porcelanaste skodelice, s katerimi je pritegnila množično poslušalstvo. Perverts pa jih gladko, eno po eno, potiska s polic in razbija na tlakovanih tleh. Glasba je razstavljena na svoje najosnovnejše elemente, saj je konvencionalna struktura popolnoma opuščena v prid razpotegnjenim, hipnotičnim kompozicijam, ki trepetajo in tulijo kot oddaljene sirene. Prozorne niti zborovskih hvalnic se vijejo skozi statiko, popačene in izkrivljene, dokler ne postanejo vročični odmevi dihov, že davno utopljenih v času.
Album otvori naslovna skladba »Perverts«, ki s srhljivo priredbo hvalnice iz 19. stoletja »K tebi želim, moj Bog« jasno začrta intonacijo celotnega albuma. Poslušalcu je tako od samega začetka popolnoma jasno, da v nadaljnjih dvanajstih minutah ne bo priča skladbi v konvencionalnem pomenu, temveč tako rekoč meditativnemu ekspozeju, sestavljenemu iz arhivskega kolaža najrazličnejših zvokov. Hvalnica »K tebi želim, moj Bog« se tu ne pojavlja kot nežna molitev, temveč kot razpokana, drhteča in z oddaljenim momljanjem prepletena melodija, ki se ziblje med jasnostjo in blaznostjo. S tem občutek klavstrofobične pobožnosti, ki v trpkih vzdihljajih veje s celotnega albuma, privede do samega vrhunca. Skladba razpade in za seboj pusti le zvok praznega prostora, ki odmeva, kot da prihaja iz votlega, zapuščenega svetišča.
Uporaba pobožnih napevov pa vzbudi tudi takojšnjo asociacijo na Reverend Kristin Michael Hayter, bolje poznano kot Lingua Ignota. Čeprav prihajajoče zanimanje za stare pobožne napeve tamkaj naznanja že povedno naslovljeni album Sinner Get Ready (zlasti skladba »I WHO BEND THE TALL GRASSES«), pa lahko bistveno očitnejše vzporednice zasledimo na poznejšem albumu SAVED!, ki dokumentira pevkin poskus odrešitve skozi religijo, temo, ki je bila močno prisotna že pod njenim psevdonimom Lingua Ignota. Sicer pa številni vplivi nasploh prežemajo celotni Cainin EP, saj so hvalni napevi tako rekoč utopljeni v zamegljenih odmevih industrijske groze Throbbing Gristle, okultne mistike Coila in bolečega minimalizma Grouper. A v zadnji instanci najmočnejša prisotnost v Perverts ni uobličena – je duh same vere, ki je zvit in neprepoznaven. Gre za zapuščen tempelj, napolnjen z odmevi neuslišanih molitev.
Kot Reverend tudi Ethel že dolgo uporablja svojo glasbo kot prostor za raziskovanje presečišča religije, travme in spolnosti. To pa je v albumu Perverts storjeno s skorajda neusmiljeno iskrenostjo in čisto abstrakcijo. Pripovedi iz njenih prejšnjih del se razkrajajo v ruševinske ostanke čustev, ki so nazobčana in surova. Eksperimentalna raziskava verske travme, telesnega trpljenja in izgube nedolžnosti so teme, ki jih Ethel v albumu obdeluje z mikroskopsko natančnostjo. Ethel izvaja nekakšen glasbeni eksorcizem, ki bi jo osvobodil sramu in zatiranja. Nenazadnje že sam naslov namiguje na soočenje z izprijenostjo, ki jo obravnava ne le v spolnem, temveč tudi v eksistencialnem kontekstu. Vera je prepletena s kaznovanjem, popačeni vokali, grozljivi kriki in neprijetni trenutki tišine pa poslušalca izzovejo, da skupaj s pevko v nelagodju vztraja tudi sam ter je priča razkroju nekoga, ki se bori z duhovi preteklosti.
Če pozorno prisluhnemo, je v teh v poprečju desetminutnih morečih meditacijah najti odmeve preteklih skladb. Tako v skladbi »Housofpsychoticwomn« lahko zaznamo duha skladbe »Ptolemaea« s pevkinega prvega albuma. Iskrena izpoved ljubezni, ki druži dotični skladbi, se izčisti v univerzalni »I love you«, ki pa je tu popačen in ponavljan do blaznosti. Gre za čisti padec v norost, kjer oddaljeni, odmevajoči kriki praskajo skozi plasti povratnih zank in kovinskega bobnenja. Skladba slika zvočni portret ženske, ki se razkraja, njeno trpljenje pa je hkrati spektakel in skrivnost, zakopana pod hrupom. Sam naslov skladbe pa je tudi jasna aluzija na kultno knjigo House of Psychotic Women, ki razkriva pevkino obsedenost s podobo neuravnovešene, preganjane svetnice ali grešnice, žrtve ali zločinke.
Devet skladb predstavlja devet različnih podrobnih vpogledov v različne sfere najtemačnejših kotičkov človeške psihe. Tako naslovna »Perverts« obdeluje verski sram, izobčenje in slušne halucinacije vere, »Housofpsychoticwomn« se bojuje z ženskim trpljenjem, histerijo in ujetostjo, »Pulldrone« se sooči s prepletom poželenja in nasilja, telesno avtonomijo in podreditvijo, »Punish« vpeljuje samopokoro, krivdo, maščevanje in čustveno bolečino, »Vacillator« doda negotovost, notranji konflikt, čustveno nestabilnost in ciklične želje, »Onanist« pridoda odtujenost in osamljenost, »Etienne« povzema razpoloženje izgubljene ljubezni in njenih čustvenih ostankov, »Thatorchia« namiguje na skušnjavo, prepovedano privlačnost in boj z višjimi silami, kot zadnja pa »Amber Waves« zaokroži repertoar z vseprežemajočim hrepenenjem po lepoti in idealizirani preteklosti. Največjo melodičnost posedujeta pesmi »Punish« in »Amber Waves«, pri čemer je »Punish« aranžmajsko bistveno temačnejša, medtem ko svetlost vokala v »Amber Waves« spominja na petje siren, ki vabijo v pogubne globočine morja.
Album očitno kar buhti od ogromnega nabora različnih odtenkov človeške izkušnje, obteženega z moralnimi pričakovanji, samokritiko in strahom pred samim sabo, svojimi občutki in željami. Tako za tiste, ki so pripravljeni stopiti v njeno srhljivo globino, Perverts ponuja nekaj posebnega – delo, ki se ne boji lastne teme in se ne boji sleči do golega, ter predvsem delo, ki se ne boji biti popolnoma, uničujoče človeško.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
