Silence @Metliška Koupa, 30. 5. 2015
Na odročni lokaciji ob vznožju Kolpe smo bili prejšnjim vremenskim bojkotom navkljub priča prijetni apokaliptični noči v družbi vokala, dveh klavirjev in taktnega sinta. Pogubi nasproti nas je ponovno vodila že ustaljena trojica: Benko, Hladnik in Vičentič. Tokratno srečanje preživelih je potekalo izven vajenih utrdb te ali one dvorane – dogajanje se je pod taktirko KUD-a Plac prestavilo pod drevesne krošnje. Glasba se je tako nenehno spajala s šumenjem Kolpe in poletnim vetričem, za intimno atmosfero pa je še dodatno poskrbela okrašenost ambienta, saj so med stoli in blazinami kakor majhne razsute zvezde ležale sveče in lampijončki. Ob že kičasto popolne razmere koncerta sta se popoldne na Facebook strani v svojem stilu obregnila ze Silence sama. “Opravičujeva se za pomanjkanje nevšečnosti.”
Preizkušen koncertni repertoar je bil ponovno sestavljen iz kombinacije skladb z “novega” albuma Musical Accompaniment for The End of the World, gledaliških pesmi ter nekaj predstavnikov starejših albumov, med bisom pa je bučen aplavz požela tudi koncertna priredba klasike »Fever«, ki smo jo lahko slišali že na nekaj srečanjih po koncu sveta. Nevednež bi lahko pomislil, da je repetitivnost ponujenega sporeda tista, zaradi katere si z enim koncertom Silence videl že vse, pa še zdaleč ni tako. Zdi se, da so izbrane pesmi od prve predstavitve zadnjega albuma v Kinu Šiška v septembru 2012 zaživele novo življenje, da njihova občutja ob vsaki ponovitvi zanihajo v drugo smer in s tem krojijo atmosfero dogodka. Tokrat ob zmanjšanem številu publike in omenjenih razmerah pesmi niso imele druge izbire, kot da se pompozna izvedba (ki smo ji bili priča na primer ob nastopu s simfoniki) umakne intimi, kar pa ne pomeni, da Benko s petjem ni stopnjeval dramatičnosti nastopa in poskrbel, da smo se kljub majhnosti koncerta vsi zavedali veličine, ki jo spremljamo pred sabo. To, da pesem kroji atmosfero, še zdaleč ni enako temu, da bi pesem pela Benka. Benko vedno poje pesem. Vajeti izvedbe so v njegovih rokah, brez zaostanka pa mu iz skladbe v skladbo sledita tudi Hladnik in Vičentič na klavirju.
Večji uigranosti in prepričljivi izvedbi, ki sta pač posledica kilometrine, navkljub pa je ambient vseeno dopuščal manj napak, kot bi jih dovolil zaprt prostor. Občasna neujemanja in na trenutke rohneči zvok sinta so bili v objemu neomajne narave sicer bolj slišni, a kljub temu na splošno kvaliteto slišanega niso vplivali. Hipnotičnost nastopa je obiskovalce ponovno držala v prijemu do samega konca koncerta, tisti, ki pa so si v zadnji vrsti drznili šepetati med pesmijo »Silver Bloom«, pa so bili v trenutku utišani s srpimi pogledi in očitajočim sikanjem večine, ki se je prišla napajat pred postavo Tišine.
Kvaliteta glasbe pa še vedno govori glasneje od kateregakoli komentarja. Silence v svoji izčiščenosti z navidezno lahkoto sama od sebe silita v sam vrh slovenskega umetnostnega izraza. Srečni smo lahko, da je najbolje čuvana slovenska skrivnost ravno ta, ki jo je močneje čutiti v majhnih združbah. Po napovedih sodeč zadnji letošnji individualni koncert dvojca je tako izdihnil v poletni noči, delce njega pa je vsak posameznik odnesel, kamorkoli že je bil namenjen. Upamo, da do naslednje apokalipse ni več daleč.
