Savages – Adore Life
The Savages so na sceno prihrumeli leta 2013, ko so po par uspešnih singlih izdali prvenec Silence Yourself z agresivno, distorzirano kitaro, hitro uigrano ritem sekcijo in raskavim vokalom, ki spominja na Patti Smith. Silence Yourself je bila eksplozivna, jezna plošča, sprostitev ogromne količine energije, ki se je v štirih članicah nabrala kot reakcija na neprovokativno svetovno glasbeno sceno, kjer so bendi njihovega kova redki. Na njihovi spletni strani je mogoče najti celo par kratkih manifestov, v katerih zelo poetično, udarno in morda malce preveč pompozno nagovarjajo občinstvo. Kljub temu so se Savages v zadnjih treh letih uveljavili kot eden redkih bendov, ki še vedno izžarevajo tisto prvinsko punkersko energijo in zagon, ki bi jo današnji “punk” bendi še kako potrebovali.
Žanrsko sicer spadajo v post-punk, z pogostimi izleti v noise rock in sorodne žanre. Najbolj se sliši vpliv Siouxsie and the Banshees, Joy Divisiona in Public Image Ltd-ja. Silence Yourself sicer ni nobena glasbena revolucija, predstavljen zvok je očitno narejen po vzoru ostrejših post-punk bendov 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja. A z močnim imidžem in svojevrstno zasnovo so hitro našli svoje mesto na sceni. Na prvencu so bili kljub temu Savages na trenutke preveč podobni svojim vzornikom.
Adore Life pa je v bistvu logično nadaljevanje in nadgradnja prvenca. Medtem ko je Silence Yourself izbruh agresije in frustracij, je Adore Life bolj premišljen izdelek. Glavno nalogo tokrat nabriti kitari pogosto prevzame ritem sekcija. Namesto agresivnega nabijanja power chordov je tokrat slišati več melodičnih rifov in bas linij v stilu mehkejših post-punk zasedb. Pogosto pa se komadi, kot sta na primer “Evil in When in Love”, začnejo z umirjenim rifom, končajo pa z agresivnim crescendom, podkrepljenim z vsemi možnimi kitarskimi efekti. Na komadu “Mechanics”, 5-minutnem, skorajda ambientalnem izdelku, pa so vidni tudi vplivi post-rock bendov tipa Mogwai ali Swans. Skoraj povsod pa je čutiti več avtorskega pristopa in postopnega oddaljevanja od zvoka, predstavljenega na prvencu.
Lirično se Savages niso veliko oddaljili od formule, ki je vžgala že na prvencu. Besedila so preprosta, pogosto z enim verzom, ki se ponovi večkrat v vsaki kitici. Čeprav se na prvi pogled zdijo teksti zelo enostavni, se v bistvu natančno skladajo s filozofijo benda, začrtano v prej omenjenih manifestih. Oblike klišejskih, že stokrat slišanih besedil o ljubezni, seksu in življenju, se obrnejo sebi v prid in klišeje izkoristijo za, če povzamem njihove manifeste, kritiko apatije in čustvene otopelosti posameznika v današnji družbi. Kot se v naslovnem komadu sprašuje pevka Jenny Beth: “Is it human to adore life?”
Z novim albumom so Savages dosegli pričakovanja in se uveljavili kot eden relevantnejših in bolj zanimivih bendov na današnji rock sceni. Pokazali so, da je post-punk še vedno lahko relevanten žanr, čeprav se na čase preveč zgledujejo po preteklosti.