Samia: Honey

Datum izida: 27. januar 2023
Založba: Grand Jury
Producent: Caleb Wright, Rostam Batmanglij

Samia je vzhajajoča glasbena ustvarjalka iz Brooklyna, ki je letos izdala svoj drugi album z naslovom Honey. Ali s tem namiguje na besedo “med” ali “dragi”? Glede na sladka občutja dekleta, ki tekom albuma doživlja vse možne oblike ljubezni ter se prebija skozi svojo mladost, zastopata ti dve besedi lahko tudi eno in isto. Album je vzbudil veliko pozornosti v glasbenem svetu, saj vključuje njen izviren stil in neustavljivo energijo ter tu in tam prekrši kakšno splošno sprejeto pravilo, za katerega mislimo, da mora uokvirjati vso glasbo.

Če poskusimo najprej opredeliti album kot celoto, lahko rečemo, da je izoblikovan v indie pop/rock stilu. Vmes se spotaknemo še ob kako uspavanko (Nanana), a nič hujšega kot to. Med petjem Samia včasih dopusti, da se ji glas prelomi in s tem rahlo spominja na britansko pevko Dido, le da je Samijin glas bolj nežen, skoraj krhek.

Vsesplošen zven albuma je nostalgično melanholičen in nehote vleče v preteklost. V tem smislu se presenetljivo dobro ujema z besedili ter Samijinim vokalom. Ob poslušanju se v poslušalcu elegantno naslika hipijevska povezanost z naravo, čeprav ne moremo reči, da je glasba na tem albumu v celoti organska. Prisotnih je veliko dejanskih inštrumentov, kot so akustična kitara, klavir in cel rock band. Obenem je slišati tudi nič kaj skromno uporabo zvočnega popačenja in auto-tune efektov pri spremljevalnih vokalih, za katero bi na prvi posluh lahko rekli, da je pretirana, a ko celoti natančneje prisluhnemo, vidimo, da je uporaba teh efektov primerna in natanko premišljena, saj albumu zagotavlja neponovljivost. Caleb Wright, producent albuma, je v produkcijo uspel zasejati čustva in občutja preprostega dekleta, ki si želi sprejetosti, ljubljenosti in pripadnosti. Melodije skladb so pretežno durove, a ne moremo reči, da je ozračje skladb veselo. Stavki, kot je “How are you supposed to love me anymore”, z neizprosno ironijo kot igle prebadajo enostavne prijetno zveneče intervale.

Vrhunec te zmesi čustev se izrazi v skladbi Breathing Song, kjer se dekletove želje izrazijo na način, ki para srce vsakemu, ki se je pripravljen za trenutek popolnoma posvetiti skladbi. Odrezav konec skladbe, ki je z vidika glasbene produkcije nesprejemljiv ali vsaj zelo redek pojav, povzroči, da poslušalec občuti praznino, ki bi jo bilo nemogoče izraziti na kakršenkoli drug način.

Besedila pesmi so v večini oblikovana v pripoved, ki jo prekinjajo refreni in izdajajo, kako avtorica doživlja dogajanje. Pri izbiranju stavkov nima nobenih zadržkov in direktno opiše svoje namere, pa naj bodo še tako sporne. Ta iskrenost je temelj, na katerega se poslušalec opre, da se lahko poistoveti z besedilom.  Že v prvi skladbi Kill Her Freak Out nas pevka preseneti, ko v refrenih ponavlja: ”And I’ll fucking kill her, and I’ll fucking freak out”.

Album Honey pokaže velik skok v napredku, ko ga primerjamo s Samijinim prvencem The Baby. Skladbe so bolje povezane in bolj zlite med sabo. Druži jih skupno čustvo in prepoznaven zvok. S poskočnimi ritmi in umirjenimi baladami nas spravijo v spreminjajoč se trans, v katerem lahko mirno ostanemo skozi cel album.

Honey je odlična plošča, ki vključuje edinstven karakter, močna izpovedna besedila in izjemno energijo. Na albumu Samia najde svojo moč v tem, da se odpre kot knjiga. Igriva, boleča in obremenjena s trnki, ki se izvlečejo na površje, je ustvarila svetel in vabljiv izdelek, ki briljantno ujame čustvene utrinke življenja. Sladek kot Med in očarljiv kot Dragi.

Uredila: Eva Vene
Lektorirala: Saška Maček