9. 3. 2023 / Glasba / Recenzija

Riverside: ID.Entity

Datum izida: 20. januar 2023
Založba: Inside Out Music
Producent: Mariusz Duda

Po, za ljubitelje skupine, dolgih petih letih premora, je poljska prog rock/metal zasedba Riverside 20. januarja izdala svoj osmi studijski album, imenovan ID. Entity. Album je drugi po nepričakovani smrti ustanovnega člana in glavnega električnega kitarista Piotra Grudzińskega in prvi z Maciejem Mellerjem v taisti vlogi. Meller je sicer star znanec skupine, nekako de facto član že od leta 2017. Od takrat z zasedbo redno koncertira, prispeval pa je tudi nekaj kitarskih solov za njihov prejšnji album Wasteland (2018), ki, podobno kot pesnitev T. S. Eliota s skoraj identičnim imenom, na elegičen način tematizira izgubo in možnost preživetja v kontekstu skupine po boleči izgubi Grudzińskega leta 2016. Na ta način lahko že pred poslušanjem album razumemo kot nek nov začetek in ponovno iskanje identitete.

Že ob poslušanju prve skladbe Friend or Foe? pomislimo na to, da se je skupina odločila, da najde novo identiteto v radikalno spremenjenem zvoku. Naenkrat so klaviature in za skupino neobičajna električna kitara vodilni elementi skladbe in zdi se, da se vračamo v zvok novovalovskih 80-tih let. V smislu instrumentalne spremljave govorimo o svetu skupine Depeche Mode, predvsem njihovega albuma Black Celebration (1986), glavni avtor in vokalist skupine Mariusz Duda pa pevsko spominja na Mortena Harketa norveške skupine a-ha. Čeprav je s takšnim vokalnim stilom Duda že eksperimentiral na albumu Love, Fear and the Time Machine (2015), najočitneje pri skladbi #Addicted, je takšna instrumentalna atmosfera nekaj čisto novega. Za dobre poznavalce skupine Riverside lahko to predstavlja precejšen šok, vendar pa so preostale skladbe z albuma stilistično podobne njihovim zgodnjim, metalsko naravnanim albumom s prepoznavnimi, akustično mirnimi in ambientalnimi sekcijami. Morda lahko na ta način iskanje identitete razumemo kot vrnitev h glasbenim koreninam.

Ob poslušanju naslednjih pesmi lahko hitro ugotovimo, da ideja identitete nima le glasbene osnove, ampak Dudova besedna igra med ‘identiteto’ in ‘entiteto’ v naslovu albuma služi tudi kot glavna tema besedil. Že v naslednji skladbi Landmine Blast avtor tematizira posameznikovo iskanje lastnega jaza, ki obenem pomeni konflikt z družbo. To vodi do za skupino značilnih tem izolacije in občutka odtujenosti, kar pa naredi te poznane teme aktualne in interpretativno sveže, je njihova politična dimenzija. Duda jo, za razliko od prejšnjih albumov, centralizira v pesmi Big Tech Brother, kjer kritizira velike korporacije, ki s podatki iz raznih računov na socialnih omrežjih izvajajo »masovni nadzor« nad ljudmi in primerja celoten svet z distopičnimi deli Georgea Orwella (1984) ter Aldousa Huxleya (Krasni novi svet). Post-Truth nadaljuje temo nadzora v smislu propagande in posledičnega zavedanja subjekta, da živi v »konstantni laži«.

Big Tech Brother in Post-Truth imata metalski karakter, kar zrcali subjektov bes nad celotno družbeno situacijo. Ne glede na to pa začetna relativna mirnost naslednje, centralne skladbe The Place Where I Belong kaže na resignacijo posameznika, ki sicer želi zbežati iz te družbe, vendar mu vse skupaj vedno spodleti. Ker gre za epski komad dolg 13 minut, lahko v maniri klasičnega progresivnega rocka in metala pričakujemo kontrastne sekcije. Druga sekcija skladbe kaže na vrnitev k močnim metalskim riffom, skladno s subjektovo frustracijo nad lažmi celotnega političnega spektra in z ugotovitvijo, da je za uspeh važno, da si rojen pravim staršem in na pravem mestu, čeprav družba uči, da to ni pomembno. Zadnji del skladbe nas vrne v mirnost, ki sledi spoznanju, da je na koncu človek sit vseh pritiskov družbe in išče mesto duševnega miru. Instrumentalni zaključek z enakomerno odmerjenim kitarskim in klaviaturskim solom ter igranjem obeh instrumentov skupaj kaže, da sta kitarist Meller ter klaviaturist Michał Łapaj, za razliko od dominance električne kitare na prvih albumih, enako pomembna pri oblikovanju zvoka zasedbe.

Zadnji dve skladbi imata zopet metalski karakter. Prva izmed njiju, I’m Done With You, simbolično, z markantno orientalsko glasbeno temo, prikazuje odtujenost subjekta od družbe, ki ga prepričuje, da mora ostati del nje. Zaključna skladba albuma z naslovom Self-Aware se zdi glasbeno najbolj komercialno naravnana in prikazuje željo posameznika, da se loči od vseh informacij in socialnih omrežij, kar na koncu sicer ni možno, saj čuti nujo, da ostane aktiven in dejaven, bližina do neimenovanega nekoga pa daje subjektu občutek popolnosti. Enigmatično lahko le ugibamo, ali to celoto dajejo mediji. Ali morda ljubljene osebe? Ljudje? Ponavljajoči se zvoki klaviatur in kitare ter kratke izmenjujoče se fraze le-teh v končnem instrumentalnem delu plošče spominjajo na klasičen ambientalni zvok skupine in zrcalijo mehansko ujetost človeka v svetu, ki pa ga na koncu, paradoksalno, sprejema.

Album ID. Entity lahko tematsko umestimo v preverjena dela skupine. Centralna tema odtujenosti posameznika od družbe krivca išče v socialnih omrežjih, velikih korporacijah ter, kot vedno, v mentaliteti družbe same. V glasbenem smislu skupina ohranja klasičen metalski ter melanholično-ambientalen zvok z dolgimi instrumentalnimi uvodi, interludiji ali zaključki, vendar pa začetni novovalovski eksperiment daje albumu posebno nostalgično dimenzijo in privablja ljubitelje drugih žanrov, da si zavrtijo ta za vsakega ljubitelja glasbe poslušanja vreden album. 


Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar

                    
196589441980