Mama, to ni samo faza: ponovni ekspoze o sanremskem vprašanju

Dogodek: Festival di Sanremo 2025
Čas poteka: 11.–15. 2. 2025

Ni pretirano reči, da se koledarsko leto naših italijanskih sosedov meri od Sanrema do Sanrema. Tako torej srečno novo leto vsem entuziastom sveže in kvalitetne italijanske glasbe. Ob prelomni 75. obletnici Festivala Sanremo smo bili priča spremembam v uredniški zasedbi, kjer je petletni voditeljski mandat ustoličenega ljubljenca italijanskih gledalcev – Amadeusa ali »Ame« – prekinil letošnji voditelj (in hkratni umetniški vodja) Carlo Conti. Na zahtevni poti glavnega voditelja ga je skozi pet večerov spremljalo kar 12 sovoditeljev: Antonella Clerici, Gerry Scotti, Bianca Balti, Nino Frassica, Cristiano Malgioglio, Katia Follesa, Elettra Lamborghini, Miriam Leone, Geppi Cucciari, Mahmood, Alessandro Cattelan in Alessia Marcuzzi.

Kako temeljno je voditeljska sprememba vplivala na izbor nastopajočih in splošno žanrsko usmeritev, pokaže že bežen pogled na minuli festival. Carlo je na eni od novinarskih konferenc predstavil svojo vizijo tega kultnega festivala, pri čemer je več pozornosti namenil izpovednim, inštrumentalno zasidranim pesmim in se v večji meri odvrnil od mlajšo publiko nagovarjajočega izbora mladih ustvarjalcev z občasnimi predstavniki »stare garde«.

Številni so bili nad prevetritvijo precej navdušeni – Carlo je s pestrim naborom nastopajočih, ki jih je vsega skupaj kar 29, nagovoril plejado različnih vrst poslušalcev. Za navdušence dobrega inštrumentalnega aranžmaja (čeprav seveda za vse skladbe veljajo enaki standardi, pri čemer je nujna vključitev simfoničnega orkestra) so tu izpovedne skladbe najbolje predstavili Simone Cristicchi (ki je s svojo skladbo »Quando sarai piccola« priklical solzo v marsikatero oko), Francesco Gabbani (z nostalgično »Viva la Vita«) in Lucio Corsi (z retro skladbo »Volevo essere un duro«). Za nekoliko bolj komercialnih pop ritmov željne so poskrbeli Rose Villain s skladbo »Fuorilegge«, Irama z »Lentamente« in Fedez z »Battito«. Premore med tekmovalnimi skladbami so popestrile številne ustoličene zvezde iz Italije in zunaj nje – že prvi večer je publiko popolnoma očaral nezamenljivi Jovanotti, nadalje pa so znameniti sanremski oder obiskali tudi Duran Duran, Damiano David in številni drugi. Skratka, za vsakogar se je našlo kaj.

Poleg devetindvajsetih tekmovalcev seveda ne gre pozabiti tudi udeležencev Sanremo Giovanni, ki daje priložnost izbranim neuveljavljenim izvajalcem, da predstavijo svoje skladbe na najbolj gledanem glasbenem festivalu leta. Štirje polfinalisti, ki jim je bila dana priložnost zapeti na sanremskem odru, so se za zmago potegovali v drugem in četrtem sanremskem večeru. V drugem večeru sta bila izglasovana polfinalista Settembre s skladbo »Vertebre« in Alex Wyse s skladbo »Rockstar« alla Damiano David. 

Kot je za Sanremo prav tako v navadi, je vsak večer popestren tudi z obiski številnih gostov iz športnega, kulturnega ali humanitarnega sveta, ki golo izbiro zmagovalne skladbe pretvorijo v širši dogodek z nabojem praznovanja človeškosti nasploh. Festival je otvoril črno-beli posnetek Ezia Bosse, skladatelja in pianista, ki je umrl leta 2020, s čimer se je dogodek poklonil velikemu glasbenemu umu. Slavljenje velikih imen italijanske glasbe se je nadaljevalo z naravnost karnevalskim nastopom Jovanottija, ki je na oder teatra Ariston vstopil ob spremljavi bollywoodskih plesalcev ter orkestra Rockin’1000. Temu se je proti koncu pridružil tudi Gianmarco Tamberi – olimpijski prvak v skoku v višino –, ki se je po težkih mesecih v Parizu ponovno odločil vrniti v igro. Kralj italijanske glasbe Jovanotti pa se je skupaj s Carlom Contijem spomnil na lani preminulega prijatelja biologa Sammyja Bassa. Prvi festivalski večer se je poklonil tudi voditelju Fabriziu Frizzi, ki je preminul leta 2018.

Zgodovinsko edinstveni dogodek je pomenil tudi video papeža Frančiška, ki se je prvič oglasil sanremskim navdušencem, da bi predal svoje sporočilo s prošnjo za mir na Bližnjem vzhodu. Da je glasba instrument miru, je sporočilo, ki sta ga podkrepili tudi izraelska pevka Noa in njena kolegica Mira Awad, ki sta občinstvo očarali s priredbo skladbe »Imagine« Johna Lennona, ki sta jo zapeli v mešanici hebrejščine, arabščine in angleščine. Njun nastop pa je zaključila želja v italijanščini, da bi sanremski festival naslednje leto proslavil pravi mirovni sporazum.

Prvi večer je zastavil jasno intonacijo, močno zasidrano v poklonu tradiciji, preteklim prijateljstvom, na novo spletenim vezem in vse prežemajočem vplivu glasbe. Med 29 tekmovalnimi skladbami je prvih pet mest po prvem večeru zasedla naslednja peterica: Brunori Sas, Giorgia, Lucio Corsi, Simone Cristicchi in Achille Lauro.

Ponočevanje, značilno za sanremski glasbeni maraton, se je nadaljevalo tudi v drugem festivalskem večeru, 12. februarja. Slednji se je začel z izglasovanjem dveh finalistov že omenjenega Sanremo Giovani, med katerima se je naslednjega dne izbralo tudi končnega zmagovalca te kategorije. Kot zvezdniški gost je nastopil Damiano David – najprej s hommagem Luciu Dalli, nato pa še s svojo najnovejšo skladbo »Born with a Broken Heart«. Kot sovoditelji so Contija skozi večer povedli Bianca Balti, Cristiano Malgioglio in Nino Fressico. Za razneženost src je poskrbel tudi najmlajši gost Sanrema 2025, Alessandro Gervasi, ki je na klavirju zaigral skladbo »Champagne« Peppina Di Caprija. Tega večera je nastopila zgolj polovica tekmovalcev, ki je ponovno predstavila svoje skladbe, nekoliko pa se je prevetril tudi vrstni red prvih petih favoritov: Brunori Sas je s seznama sestopil, njegovo mesto pa je zavzel Fedez.

Tretji festivalski večer, 13. 2., je otvoril nastop Edoarda Bennata, slavnega kantavtorja, o katerem je italijanska televizija pred kratkim posnela tudi dokumentarec. Po njegovi uvodni glasbeni točki je večer v nadaljevanju kar buhtel od raznovrstnega dogajanja, ki je razgibalo monotonijo nastopov preostalih 14 tekmovalnih skladb: podelilo se je nagrado izglasovanemu zmagovalcu kategorije Sanremo Giovani, ki je bila podeljena pevcu Settembre s skladbo »Vertebre«, z evforičnim nastopom je presenetil Duran Duran, ki se mu je v eni od skladb pridružila tudi Victoria De Angelis iz Måneskina, legendarna pevka Iva Zanicchi, katere prva udeležba na Sanremu sega v leto 1965, pa je prejela nagrado za življenjsko delo. Tretji festivalski večer je močno spremenil tudi seznam favoritov, med katerimi so se po četrtkovem dogajanju znašli Coma_Cose, Brunori Sas, Irama, Olly in Francesco Gabbani.

Za začinjenost festivalskega dogajanja in premor od dvakrat ponovljenih tekmovalnih skladb je poskrbel četrti večer, 14. februarja. Od tekmovalcev se poleg izvedbe tekmovalne skladbe pričakuje, da v duetu (s sotekmovalcem, drugimi pevci, instrumentalisti ali umetniki) izvedejo priredbo poljubne pesmi. Čeprav je pri izbiri skladbe in izvajalca tekmujočim prepuščena precejšnja svoboda, načeloma velja nenapisano pravilo, da bodo skladbe italijanskega izvora (še bolje, če gre za hommage kaki legendi italijanske glasbe) sprejete bolje in se zanje tudi več glasuje. Prav zato je bilo precejšnje presenečenje veliko število angleških skladb, ki so tokrat zadonele z odra Teatra Ariston. Med zvezdniškimi gosti je tu nujno omeniti vsaj legendarnega italijanskega igralca Roberta Benignija in pa sovoditeljstvo znanega pevca Mahmooda, ki je letos »izpustil« tekmovalno udejstvovanje na sanremskem festivalu, a vseeno postregel z razgibanim nastopom, ki je celotno publiko – kot je zanj tudi v navadi – spravil na noge (nenazadnje njegova skladba »Tuta gold« še vedno odmeva po hodnikih Teatra Ariston).

Sicer pa je večer deloval nekoliko slabše, kot so pričakovali mediji, ki so četrti večer označili kot »večer za glasbene sladokusce«. Marsikateri izvedbi je namreč manjkalo sijaja, skladbe pa so bile na žalost nemalokrat tudi nekoliko razmesarjene. Tu moram z obžalovanjem izpostaviti zlasti Claro, tekmovalko, ki si je za svojega »odrskega partnerja« izbrala skupino Il Volo, s katero je izvedla skladbo »Sound of Silence«.

Med nekoliko bolj ponesrečenimi pari sta se znašla tudi Irama in Ariso s skladbo »Say Something« – mogočni glas Irame je popolnoma nadvladal Arisin nežnejši vokal, zaradi česar sta se njuni liniji kresali in jima nikakor ni uspelo priti do želene simbioze. Poslušalcu se je zdelo tudi, da niti skladba sama ne enemu ne drugemu ne predstavlja lagodne pevske linije. Marcella Bella je pri svoji izbiri posegla po nekoliko senzacionalističnem pristopu z mladima violinistoma Twin Violins, ki sta več poskakovala po odru, kot pa harmonsko pridodala njihovi skladbi »L’emozione non ha voce«, ki je sicer čudovita in kultna italijanska skladba. Veliko se je pričakovalo tudi od pevca Ollyja, ki je napravil odlično odločitev, ko je za svojo duetno polovico izbral Gorana Bregovića in skupaj z njim izvedel skladbo »Il pescatore« legendarnega Fabrizia De Andréja. Vseeno pa je njegov z nekaj autotuna obarvani slog nekoliko štrlel iz sicer bolj inštrumentalno in folkloristično zastavljenega aranžmaja.

Seveda ni bilo vse slabo – med odličnimi in inovativnimi izvedbami lahko gotovo omenimo številne izvajalce: Giorgia in Annalisa sta se izkazali za izredno močen duet ob izvedbi skladbe »Skyfall«, enako lahko rečemo tudi za Sereno Brancale in Alessandro Amoroso, ki sta čudovito odpeli »If I ain’t got you« Alicie Keys, ter pustili občinstvo – z voditeljem vred – popolnoma odprtih ust. Skupaj sta se zlila tudi izvajalca Rocco Hunt in Clementino s skladbo »Yes I know my way« Pina Daniele, za inovativni pristop pa se je odločil Lucio Corsi, ki je skladbo »Nel blu, dipinto di blu« odpel kar skupaj s kultno lutko miši po imenu Topo Gigio. Kot eno lepših priredb pa je nenazadnje nujno omeniti tudi Massima Ranierija, ki je z vokalno skupino Neri Per Caso odpel skladbo »Quando« ter četrtemu večeru prinesel prepotrebno dozo večglasnosti in petja a cappella, s čimer je nedvomno uspešno prezračil z nekoliko nenavadnimi kombinacijami nabito ozračje. Giorgia in Annalisa sta za svoj duet na koncu dobili tudi nagrado.

Po večeru duetov je 15. 2. nastopil finalni večer, v katerem se je končno določilo tudi zmagovalca. Skozi večer se je Antonellu Vendetti podelila nagrada za življenjsko delo, v vlogo sovoditeljice se je za razglasitev rezultatov ponovno vrnila Bianca Balti, nastopila pa sta tudi DJ Gabry Ponte (ki je avtor naslovne skladbe sanremskega festivala, »Tutta l’Italia«) in Mahmood. Na trgu Piazza Colombo je pel Tedua, na krovu ladje, privezane ob obali Sanrema, pa je zaigral tudi Planet Funk.

Večer sicer ni bil prekinjen s pretirano obilico dogajanja, saj se je moralo ponovno odvrteti vseh 29 tekmovalnih skladb. Na lestvici petih favoritov pred končno razglasitvijo rezultatov ni bilo pretiranih sprememb, glasovanje pa je potekalo po nekoliko razdrobljenem sistemu: h končnim rezultatom namreč v 34 % prispeva glasovanje publike, 33 % prispeva novinarska, televizijska in spletna žirija, 33 % pa radijska režija. Rezultat tega glasovanja pa se nadalje prišteje glasovom, ki so bili pridobljeni v prvih treh večerih. S tem postopkom se sestavi lestvica, na kateri se prvih pet mest razglasi v poljubnem vrstnem redu. Za pet finalistov, ki so v tem procesu dosegli najvišja mesta, se ponovno glasuje v drugem krogu, ki končno razglasi tudi zmagovalca.

Poleg končnega zmagovalca sanremski festival podeljuje tudi tri druge nagrade: nagrado Giancarlo Bigazzi za najboljši aranžma, ki jo je prejel Simone Cristicchi, nagrado Sergio Bardotti za najboljše besedilo, ki je šla v roke Brunoriju Sasu, in nagrada TIM za skladbo, za katero se je največ glasovalo prek aplikacije TIM, prejela pa jo je Giorgia. Že razglasitev prvih petih mest, ki so se kvalificirala za dodatno glasovanje, se je sprevrgla v pravo poplavo negodovanja publike: največ izraženega nezadovoljstva je povzročilo zlasti Giorgijino šesto mesto, sedmo mesto priljubljenega Achilla Laura, in deseto mesto famoznega para Coma_Cose. Olly, Lucio Corsi, Brunori Sas, Fedez in Simone Cristicchi pa so bili tisti, za katere se je glasovalo znova.

Stavnice so najviše postavljale predvsem Lucia Corsija, ki pa na koncu vendarle ni bil zmagovalec – zasedel je drugo mesto, na tretje je stopil Brunori Sas, četrto je bilo dodeljeno Fedezu, peto pa Simonu Cristicchiju. Tako je očitno zmagovalec – nekoliko nepričakovano – postal Olly. V retrospektivnem pogledu gre za čudovito balado, ki jo je Olly ob vsakem nastopu odpel občuteno in doživeto. Glasbeni aranžma se prav tako zdi ustrezen – prepleten z ravno pravšnjo mešanico inštrumentalnega in elektronskega, ki je očitno nagovorila italijanskega poslušalca. Kljub željam številnih gledalcev po drugačnem rezultatu ne gre zanikati kvalitete Ollyjevega žametnega vokala in prijetne skladbe. Bi bilo pa vendarle lepo videti med peterico tudi kakšno žensko ime – naj omenim vsaj dve senzacionalni izvajalki, Giorgio in Noemi –, ne pa delati večjega medijskega pompa iz preoblačenja sovoditeljic in pevk kot pa iz izredno kvalitetnih skladb številnih ustvarjalk.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar