Ranljivosti pod oklepom novega Patetica

Leon
Čuk

Dogodek: Patetico – Armadilo (predstavitev četrtega albuma)
Datum in kraj: 23. 12. 2025, Klub CD v Cankarjevem domu (Ljubljana)

O Pateticu

Moram začeti z očitnim. Patetico vas lahko zelo navduši ali enostavno ni za vas. Odvisno od tega, kako dojemate način petja, predvsem vedno enako zavit zadnji vokal in barvo glasu Nike Perunović. Klavir, bas in bobni so kvalitetni, razgibani, štrlijo ven iz povprečja, čeprav se zdi, da niti ne iščejo mesta v vrhunskem jazzu, ampak se vedno znova prilagajajo in zadržujejo v svetu, ki je Nikin svet. Glas; njegova barva je nenavadna, patetična, otroška, nosljata, težko je napisati zafrkantska, saj je naravna. Meni se zmerno dozirana zmes vsega tega dopade.

Patetico sem opazil takoj, ko so se pojavili (2003). In bil nemalokrat opozorjen, da naj jih poslušam, ko bom sam. Poleg te dokaj ostre ločnice med odličnim in neposlušljivim se pojavi vprašanje, ali smo pripravljeni na vedno isto v različnih odtenkih in ali ima Patetico sploh možnost rasti in razvoja, spreminjanja, presenečanja. Bojim se, da ne. Kombinacija je edinstvena v tem, kar je, si pa ne uspem zamisliti, kako bi lahko uspešno pokukala iz svojega nišnega okvira. Tudi mnenja o besedilih niso in ne morejo biti enotna. Pripovedujejo, se norčujejo, izpovedujejo, očiščujejo, a vas lahko spravijo ob pamet, če ste občutljivi na trivialne rime, večinoma na »i«. Kadar poudarjajo ironijo, so seveda na mestu. Kadar se med harmonije prikrade zavedanje, da se v vas razraščata nelagodje in odpor, ugotovite, da ni smiselno, da bi z njimi nekdo tako na gosto prepredel svoj opus: prideš ti / se te srce drži; govorijo mi, da nič več ni, kar prijela bi, za tiste dni; jih več ni / meglijo oči / s solzami; plešejo vsi / se rodi; polno radosti / ne se jokati … za osvežitev pa pripluje Marko s svojo barko.

Vse napisano je še bolj očitno, ko na decembrski večer 40-minutni predstavitvi najnovejšega albuma sledi še dobra urica starejših skladb. Čeprav so se glasbeniki okrog Nike menjali in zamenjali, dominantnost njenega glasu vleče novi Patetico v težišče starega. Morda je najbolj opazna razlika med Armadilom in prejšnjimi pesmimi v tem, da igrivost zamenja instagramovsko razgaljanje pevkine zasebnosti, ki ne prinaša umetniške ostrine in globine. Glasbe niso več iskali pri drugih avtorjih, besedila je začela pisati Nika. V svoj svet, ki je moj svet, ne nujno tvoj svet in še manj Nikin svet, bi vzel ščepec nenavadnosti, nekaj pripovednih utrinkov, razigran klavir in nostalgični patos dveh desetletij.

O Armadilu

Vsako od pesmi z albuma Armadilo (ugibam, da gre za žival, ki ji po slovensko rečemo pasavec) je Nika napovedala z zgodbico ali dogodkom, ki je navdihnil posamezno besedilo. Tako smo v živahnem tempu, ki žene večino novih skladb, izvedeli nekaj o ponavljanju napak v neuspelem partnerskem razmerju (na tem mestu se pojavi nič hudega sluteči pasavec) in da Nika zvezo preboleva tretjino časa njenega trajanja. V »Luni« jo namesto njega nosi samo še – luna. »Dan želja« sledi težkemu letu in govori o izgubljanju bližnjih oseb. Pred nalezljivo »Leze mi ljubezen v srce« izvemo, da je bila prav ta skladba inspiracija in vzpodbuda k nadaljnjemu ustvarjanju in snemanju Armadila. V »Punci« se v kontekstu tašče in tasta spet norčuje iz svojega ljubezenskega življenja. Tudi »Vrtiljak« nas zavrti skozi življenje, razmerja in ljubezen. Zadnja z albuma je bila »Avtentična«, ki je ljubezen, kuhana mula ali morda zgolj nagajivost Patetica. Preposlušajte (razen Youtuba in koncertov sicer ne znam svetovati, kako ali kje, saj naj bi album izšel »enkrat pred koncem zime«) in se odločite sami.