RecycleMan @Jazz Klub Satchmo, 18. 4. 2015
Odprava zelenega funka je minulo soboto obšla tudi Maribor, ustavila pa se je v kletnem prostoru Jazz Kluba Satchmo, na odru katerega sta Recycleman (oziroma bivši Ali En) in njegov prenosni računalnik (med koncertom šaljivo poimenovan kot “bend”) z nostalgičnim popotovanjem preko hitov plat Smetana za frende in Leva scena zabavala mariborsko publiko. Petnajst let je minilo, odkar si je starosta slovenskega hip hopa utrl pot med poslušalstvo z že kultnimi komadi, kot so »Zadeta si lepa Ljubljana«, »Who’s the real Kekec« in »Hasis«.
Poleg ostalih hitičev je bilo tudi naštete možno zaslediti na sobotnem koncertu, ki ga je po krajšem ogrevanju otvoril Ex Ali En v stilu, ki bi ga težko opisali drugače kot njemu lastnega. V onesieju z Union Jackom in obvezno rdečo Ziggi majico pod njim je skakal po odru in med publiko ter jo s tem pripravil, da se je s statično izbranih mest okoli šanka naposled le premaknila bližje plesišču in ga kmalu tudi napolnila. Žal pa je verjetno vrstni red komadov botroval temu, da se je velik del ljudi po najbolj znanih pesmih, ki so si zaporedoma sledile na začetku, prestavil na čik pavzo pred klub. Tistih, ki so ostali, to ni zares zanimalo. Zdelo se je, da tudi nastopajočemu prija manjša množica, ki ji ob njegovih verzih tako ostane več maneverskega prostora za norenje.
Ko sem omenila nekaj komadov, ki smo jih utegnili slišati, sem to mislila dobesedno. Recycleman je namreč za podlago svojemu rapu uporabil ne samo glasbo, temveč posnetke z albuma ter prepeval ob njih. Kljub temu da je to njegovi nonšalanci in že skorajda značilni norčavosti, ki ni del le njegovega nastopa, temveč tudi besedil, dalo nek osebnostni pečat, pa se je bilo težko znebiti občutka, da spremljamo nekakšne karaoke. Škoda, da so stvari, ki so nas zabavale, od koncerta terjale pričakovano mero profesionalnosti. In čeprav nam je Recycleman večkrat zagotovil, da “to ni stand up”, je bilo na trenutke vprašanje, ali je njegovo norčevanje tokrat uperjeno proti publiki, na mestu. Ljudje so za ta koncert vendarle plačali in vsaj izvedba komadov bi bila lahko tista, ki bi to vzela v poštev.
Tehničnemu aspektu nastopa navkljub pa ne gre zanikati, da je album kljub zavidljivi obletnici še vedno aktualen in popularen – še celo bolj med mladimi, ki so ob njegovem izidu sedeli v osnovnošolskih klopeh. Mešana publika je dokazala, da je »legendarni status« Alija Ena kot izvajalca vkoreninjen med tiste, ki so se koncerta udeležili zaradi nostalgije, kot tudi zaradi mlajših, ki tudi po dvajsetih letih (kolikor je minilo od izida Leve scene) njegovo glasbo dojemajo kot relevantno. Tematike, ki se jih (je) Ali En v komadih dotika(l), so skupne mladim ne glede na generacijo, katere del so. Želela bi le, da bi bila izvedba koncerta takšnemu dojemanju Recyclemana kot umetnika primerna.
