Veliki povratek kraljice popa na mesni prestol

Lady Gaga: Mayhem
Datum izida: 7. 3. 2025
Založba: Streamline, Interscope
Producenti:  Cirkut, D’Mile, Gesaffelstein, Lady Gaga, Bruno Mars in Andrew Watt

Pobeljene obrvi, vranje črni lasje in žameten vokal – Lady Gaga nam je sedmega marca s svojim sedmim studijskim albumom Mayhem postregla z novim alter egom, pospremljenim z drzno mešanico elektronike, grungea in synth-popa. Skladbe signalizirajo pevkino očitno vrnitev k plesnim koreninam s temnejšim in bolj eksperimentalnim zvokom. Tak pristop ji omogoči združitev nostalgije in inovacije, ki priča o kontinuirani umetniški evoluciji.

Med poglavitnimi žanrskimi začimbami izstopajo/prednjačijo elektro-industrijski zvok, alternativni rock in funky sintetični elementi, ki pa jih Gaga ni izbrala naključno. Začimbnice  dišijo po zgledih izvajalcev, kot so Nine Inch Nails, Radiohead in David Bowie. Posebej izstopa vpliv pesmi »Closer« skupine NIN, ki je bil ključen za oblikovanje surove elektronske produkcije albuma.  Poleg tega uporaba funky basovskih linij in himničnih rock prvin vzbujata direktne asociacije na Princa in Bowieja.

Na besedilni ravni se pevka poglobljeno loteva tem identitete, slave, samopodobe in osebnostne preobrazbe. Med drugim tako pesem »Perfect Celebrity« kritizira umetno naravo zvezdniškega življenja, pri čemer verz »Find my clone, she’s asleep on the ceiling«[1] neposredno izpostavlja pritisk vzdrževanja popolne javne podobe. Številne skladbe tematizirajo tudi kontrast med notranjimi boji in bliščem slave, kar je posebej izrazito v pesmih »Disease« in »Abracadabra«, ki je tako rekoč osrednji dragulj pričujočega albuma. Hkrati pri omenjenih pesmih zaznamo tudi slavljenje individualnosti in odpornost, navdihnjeno z ballroom kulturo kot underground subkulturo, kjer udeleženci tekmujejo v različnih performativnih kategorijah oz. »ballih« za izražanje identitete, umetnosti in odpornosti.

Čeprav so si stilsko in tematsko posamezne pesmi zelo blizu, je v cvetoberu vendarle najti nekaj izstopajočih primerov, ki album še posebej obogatijo. Tu je seveda v prvi vrsti potrebno omeniti »Abracadabra«, ki je zelo očiten poklon Gaginim zgodnjim uspešnicam, zaznamovanim z energičnostjo in igrivostjo, podprto s teatralnimi vokali. Skladba je postala tako rekoč instantni hit – javnost jo je popolnoma posvojila že v nekaj urah po izidu. Učinek pesmi je popolnoma razumljiv – nenazadnje od vseh drugih izstopa prav po svoji teatralnosti in igrivosti. Značilni vokalni okraski, ki jih Gaga naniza na začetku skladbe, takoj vzbudijo občutek nostalgije, medtem ko domiselne besedne igre v refrenu spominjajo na napeve v hitu »Bad Romance«. Skladba se ne jemlje pretirano resno in z uživanjem v lastni absurdnosti spominja na pesem Judas z albuma Born This Way.

Meni najljubša skladba z albuma je prav gotovo »Disease«, ki umetniški navdih najde pri izvajalcih, kot sta Nine Inch Nails in Depeche Mode. Temačnost in introspektivnost, ki prežemata kompozicijo, ustvarjata mračno in hipnotično vzdušje, kot prva skladba na albumu pa Disease s tem vzpostavlja intonacijo celotnega projekta. Popačene basovske linije, kovinski tolkalni elementi in srhljive sintetične teksture so podprte s stalnim, a hkrati agresivnim ritmom, kar skladbi daje idealne predispozicije za klubsko uspešnico. Napetost in čustvena intenzivnost, ustvarjena s tovrstnimi aranžmajskimi odločitvami,  je dodatno stopnjevana prek Gaginega vokala, razpetega med mogočnim petjem in skrivnostnim šepetom.

Med intenzivnejše in bolj dinamične kandidate z albuma je potrebno uvrstiti tudi skladbo »The Beast«, ki ponuja surov, brezkompromisen vpogled v (notranjo) moč in željo. Elementi industrijske glasbe, metala in elektronike tvorijo kompleksen zvočni kolaž, ki predstavlja dramatičen preobrat v predhodno zastavljeni intonaciji, saj ustvarja elektrificirajoče vzdušje z agresivno produkcijo, podprto s čustveno globino. K temu prispevajo zlasti močne bobnarske linije, popačeni kitarski riffi in težke basovske linije, ki pesmi dodajajo agresivno, himnično kakovost. Da bo zadoščeno še eni v uvodu omenjeni referenci, se je potrebno ozreti tudi k skladbi »Killah«. Slednja sicer kar buhti od nabora različnih izvajalcev, ki so pripomogli k njenemu nastanku. Med najvidnejšimi referencami izstopajo že večkrat omenjeni Nine Inch Nails, Marilyn Manson in The Prodigy, ki so znani po tem, da združujejo industrijsko, elektronsko in rock glasbo ter ustvarjajo nekoliko temačnejši, vsekakor pa intenziven zvok. Kitarski riffi vzbujajo neposredno referenco na legendarnega Princa, pevski nastavek pa obuja spomine na enega in edinega Davida Bowieja. Glitchy produkcija in udarni ritmi namigujejo tudi na nekatere predstavnike nekoliko bolj eksperimentalne podskupine elektronske glasbe, kot so Crystal Castles ali Death Grips.

Od odličnih primerkov moramo na žalost preiti tudi k nekolikanj manj navdušujočim predstavnikom albuma. Najprej je tu skladba »How Bad Do U Want Me«, ki s svojimi aranžmajskimi potezami tako rekoč neposredno nagovarja navdušenke sloga Taylor Swift. Kot je pevka omenila sama, skladba skorajda ni preživela preliminarnega kroga izločanja. Pesem je ostala na albumu predvsem po zaslugi pevkinega zaročenca in je v vseh pomenih precej konvencionalna pop stvaritev brez presežnih elementov. Besedilo se sicer na zabaven način poigrava z Gaginim uporniškim imidžem, a celostno pesem zvodeni v primerjavi z drugimi, v vseh pogledih bistveno bolj udarnimi skladbami.

Precej povprečen pop baladni produkt pa je tudi skladba »Die With a Smile«, ki je vse od svojega izida popolnoma okupirala radijske postaje. Skladbo je pevka odpela s še eno ikonično osebnostjo popa preteklega desetletja, Brunom Marsom. Ranljivost, surovost in introspekcija so besede, ki jih javnost največkrat povezuje z omenjeno skladbo. Pesem, ki naj bi pričala o pevkini sposobnosti raziskovanja kompleksnih tem, kot sta smrtnost in človeška narava, je bila zato tudi primerjana s tematsko podobno osredinjenimi skladbami s prejšnjih albumov – zlasti »Speechless« z albuma The Fame Monster ali »Million Reasons« z albuma Joanne. Kljub močnemu sporočilu in lepo dopolnjujočih se glasovih Gage in Bruna Marsa pa me skladba osebno na žalost ni prepričala. Po udarnih prevratih in bogatem referenčnem materialu se konec zazdi nekoliko premalo intenziven in preveč komercialen, da bi lahko pariral Gagini siceršnji unikatnosti.

Javnost je Gagino vrnitev na glasbeno sceno pozdravila z navdušenjem – med največkrat pohvaljenimi vidiki albuma so zlasti eklektična produkcija, introspektivna besedila in pa seveda Gagin močan vokal. Kontrast med kaosom in kohezijo, ki predstavlja leitmotiv albuma, je pevka uspešno združila in s tem tudi potrdila svoj status glasbenega kameleona. Prav zavoljo uspešnega prepleta težkih tem in plesnih ritmov (trenda, ki je močno dominiral že pri albumu brat Charli XCX), Mayhem velja za enega njenih najbolj drznih in celovitih projektov doslej.

V splošnem Mayhem odraža Gagino sposobnost nenehnega preoblikovanjaumetniškega jaza, ne da bi pri tem izgubila zase značilno teatralnost in čustveno globino. Naslovnica, ki razkriva dvojno podobo kot vizualni učinek Gaginega odseva v razbitem ogledalu, že zadostno povzame srce albuma, ki je v samoodkrivanju, uporu in preobrazbi – to pa je zavito v električne ritme in surovo iskrenost besedil, kar celotnemu projektu pridoda potrebno ostrino. Gaga je, na veliko srečo svojih oboževalcev, z novim albumom zelo očitno skočila na trend trenutne nostalgije 2000-ih. V turbulentnih časih se zdi skorajda življenjsko nujno ustvariti glasbeno vzdušje nekega preteklega, manj problematičnega obdobja, kjer se je zdelo, da je največja težava navleči nase ozke kavbojke in držati slušalke pod pravim kotom, da se glasba lahko neprekinjeno vrti.

[1] Najdi moj klon, spi na stropu.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar