R&B-jevski zmagovalec nad masakrom rumenega tiska

Ariana Grande: eternal sunshine
Datum izida: 11. 3. 2024
Založba: Republic Records
Producenti: Shintaro Yasuda, Nick Lee, Ariana Grande, Max Martin in Aaron Paris

Naša najljubša meter in pol visoka hrana rumenega tiska se je pred kratkim vrnila z novim albumom eternal sunshine (in njegovo t. i. »slightly deluxe« verzijo), ki je tokrat zgrajen po principu kratko in grenko-sladko. V primerjavi z njenim precej obširnim opusom razvpitih, milijone dosegajočih albumov, je eternal sunshine presenetil s svojo jedrnatostjo in surovo intimnostjo. Izvzemajoč njegov podaljšek, eternal sunshine sestoji iz dvanajstih skladb.

Čeprav je album na tržišču sorazmerno malo časa, je doživel naravnost enormno število mešanih reakcij – večina ga namreč recenzira v korespondenci s trenutno precej burnim Arianinim ljubezenskim življenjem. Mnenja se kar vrstijo, eden izmed poglavitnih razlogov za (delni) bojkot pa je obtožba, češ da je »home wrecker«. Detajli so na opravljivejših straneh interneta že tako prežvečeni, da se zdi nesmiselno tovrstnemu kravalu na tej točki posvečati kakršnokoli pozornost. Da pa ji je medijsko obrekovanje (zdi se, da prvič) prišlo do živega, pa se je pokazalo na SNL-ovi predstavitvi skladbe we can’t be friends (wait for your love), kjer sta iz njenega petja naravnost boleče razvidni enormna trema in ranljivost, ki se skriva za njenim sicer osupljivim vokalom.  

Svojo ranljivost in razgaljeno podobo nam v samem albumu ponuja na ogled predvsem v pesmi i wish i hated you, kjer je možno čutiti njeno dejansko objokanost (ki jo je pevka sama tudi potrdila v dvodelnem intervjuju z Zachom Sangom). Kot se strinja Rolling Stone, je Grandejeva v pričujočem albumu (navdahnjenem in poimenovanem po kultnem filmu Eternal Sunshine of the Spotless Mind iz leta 2004) pokazala človeško, prizemljeno podobo, ki se je je tako zelo otepala v svojih nekdanjih, bombastično-bleščečih hitih. 

Otožnost, negotovost in obžalovanje je zaznati predvsem v skladbah bye, že omenjeni i wish i hated you, don’t wanna break up again in we can’t be friends – tudi harmonsko so opremljene le z najnujnejšim popovsko zasoljenim ozadjem, v katerega ospredje stopa predvsem besedilo kot refleksija propadlega zakona in razprtij, ki so mu botrovale. 

Od plašne resigniranosti pa Ariana na drugo stran meje stopa z mešanico housa, techna in R&B-ja, ki plemenitijo recimo supernatural, yes, and? in the boy is mine. Naslovna skladba eternal sunshine je prijeten, sočni miks vsega zgoraj naštetega – zlasti njen refren precej spominja na prav tako precej popularno pesem Nonsense Sabrine Carpenter. Če pa niti iz tega ni popolnoma očitno, da Ariana v albumu poslušalca spušča v lastno stanovanje, pa nas o ultimativni intimizaciji glasbe prepriča dejstvo, da je v skladbi ordinary things (sicer krasnemu R&B-jevskemu pop križancu) prisoten tudi glas njene babice ali Nonne. 

Obrekovanja se loteva tudi prek glasbenega videa za – najbolj poslušano, pa tudi medijsko najbolj reprezentirano – skladbo yes, and? Slednji se otvori s pogovori naključnih mimoidočih, ki komentirajo in brezglavo verjamejo opravljivim predikcijam, s katerimi se je Ariana soočala. Neracionalnost tovrstnega brezglavega obsojanja je Ariana odlično ironizirala: »I miss the old Ari … You know – the singer. You don’t say! I heard she is starting her hummus line next. Oh my god – did she really do that? Well I read it on the Internet, so it must be true.«

Album je harmonsko izredno pester, plodovit in razgiban. V skladbah je zaslediti močno prevladujočo zastopanost R&B-ja, na splošno značilnejšega za njene zadnje albume (predvsem Positions), z njim pa se mešajo strunski inštrumenti, house in techno; skladbo true story nam je ponudila celo v a capella verziji. V instrumentalno oplemeniteni različici je tudi true story podkrepljena z nenavadno (ampak skorajda na perverzen način učinkujočo) elektroniko, ki osvežilno prežema celoto albuma. Ritmična aritmija prizemljuje melodijo, ki v a capella verziji nežno poplesuje po zraku, in ji dodaja začinjene dimenzije. Prav v nekonvencionalnih učinkih je tudi najti tisto unikatnost, ki Ariano Grande dela vredno njenega imena.  

Pravzaprav eternal sunshine predstavlja nekakšen skupni imenovalec vseh v prejšnjih albumih uporabljenih prijemov – komentar, ki ga zasledimo tudi v refleksiji pevkine ekipe (ki je bila načeloma objavljena še pred samim albumom in mišljena kot teaser (zato pa tudi konkretno cenzurirana)). 

Nujno je potrebno posebno pozornost posvetiti predvsem še skladbi the boy is mine; producent Max Martin nas tu nikakor ne razočara – naravnost groovy, y2k-jevsko stiliziran izdelek je neverjetno privlačen, začinjen z različnimi posebnimi efekti in podkrepljen s solidnimi basi. Da se gibljemo v 2000-ih, nam potrdi tudi navdih, ki je lansiral stvaritev skladbe: dvojec Brandy & Monica z istoimensko skladbo The Boy is Mine. V starejši sestri iz devetdesetih lahko slišimo tudi močnate base, ki se pojavljajo (in to konkretno) v že omenjeni true story. 

Ariana v eternal sunshine torej reflektira (ljubezensko in profesionalno) razpotje, na katerem se je znašla. Spopada se z vrsto družbenih pritiskov, ki ji vse tesneje stiskajo grlo in od nje zahtevajo, naj se zbudi. To je nekaj, kar očitno zeva tudi iz skladbe Saturn Returns Interlude, ki vključuje naslednjo zahtevo:

»Saturn comes along and hits you over the head

Hits you over the head, hits you over the head, and says, “Wake up”

Aha, it’s time for you to get real about life and sort out who you really are.«

Uredil: Maks Novak

Lektorirala: Tina Geč