Ranljiv vodeni ogled po razstavi romantične umetnosti

Lucy Dacus: Forever is a Feeling
Datum izida: 28. 3. 2025
Založba: Geffen Records
Producenti: Lucy Dacus, Melina Duterte, Jake Finch, Andrew Lappin, Blake Mills, Collin Pastore in Bartees Strange

Lucy Dacus, mojstrska tekstopiska in neumorna iskalka večnosti v minljivosti človeškega življenja, je svetu 28. marca podarila že četrti album, Forever Is a Feeling, s katerim razgalja ranljivejše, še bolj iskrene in surove aspekte svojega življenja. Kot nakazuje že sama naslovnica albuma, na kateri se pevka pojavi kot renesančno bitje, ovito v nič drugega kot zlato ogrinjalce, Lucy z vsako od trinajstih skladb na albumu s sebe odvrže en kos oblačila in se poslušalcu pokaže v najbolj ranljivi različici doslej. Prav tako pa dotični album predstavlja tudi pevkin prestop k založbi Geffen Records, njen glas pa nežno in odločno zarisuje konture minljivosti, spominov in ljubezni, ki vztraja onkraj besed.

Če so pevkine prejšnje albume – vključno s prispevki v okviru slavne skupine Boygenius – zaznamovali indie rock in intenzivni čustveni izbruhi, novi album pluje v popolnoma nasprotni smeri. Z mehkejšim nastavkom, godalnim kvartetom in nežnimi aranžmaji je zastavila intonacijo, ki pritiče v besedilih naslovljenim temam: ljubezni, minljivosti in resigniranosti. Kitare šepetajo, klavir odzvanja nežno kot stopinje po mokrem tlaku, godala se vijejo kot niti spomina, vse to pa služi zgodbi, ki niti ne potrebuje glasnosti, da bi zadela srž. K toplini zvoka prispevata pevkina dolgoletna sodelavca Collin Pastor in Jake Finch. Že po prvih akordih začetnega godalnega uvoda je jasno, da album ne potrebuje grandioznosti – namesto tega žari v svoji umirjeni prisotnosti, kjer se moč skriva v pavzah, v odmevih in v zraku med besedami.

Pripovedna moč in samorefleksija sta atributa, ki sta Lucy Dacus pripisana že od samih začetkov njene glasbene kariere; novi, intimnejši album pa te sposobnosti še potencira in besedila prižene do kar najranljivejše točke. Album se pri tem osredotoča zlasti na spomin, intimnost in občutke, ki ostanejo, tudi ko ljudje odidejo iz našega življenja. Resignirano sprejema dejstvo, da se skozi življenje marsikaj spremeni – telesa se preoblikujejo, lasje osivijo, ljubezni razpadejo. A Lucy opozarja, da kljub koncu razmerij čustva ne izginejo preprosto, temveč vztrajajo in odločilno vplivajo na naš pogled na ljubezen in izgubo. Uporaba subtilnih podob in tišine v skladbah pa ustvarja globlji čustveni učinek, ki pesmim dodaja kompleksnost, njenim besedilom pa velikodušen odmerek zrelosti.

Ljubezen je ena od največkrat pojavljajočih se tematik in je v skladbah obdelana večplastno, z mero pristnosti, ki je – kot je Lucy poudarila tudi sama – ni najti v njenih prejšnjih skladbah. Med drugim prav v tem albumu o svoji simpatiji ne govori več z »nevtralnim« zastavkom, temveč prvič jasno artikulira, da poje o dekletu. Večinoma je navdih pevka našla predvsem v svoji trenutni partnerici, glasbenici Julien Baker, ki je prav tako del kolektiva Boygenius. O tematizaciji razmerja z Julien se pri večini skladb zgolj špekulira, pevka pa je sama potrdila, da je njena sveža partnerska zveza zagotovo vplivala vsaj na skladbo »Most Wanted Man«. Nadalje »Limerence« načenja občutja zmedenosti in intenzitete istospolne privlačnosti v svetu, ki takšnih občutkov pogosto ne priznava ali potrjuje. S kvirovsko identiteto pa se poigrava tudi skladba »Best Guess« z glasbenim videom, v katerem se pevka skupaj s pestrim cvetoberom ikon kvirovskega sveta, kot so Cara Delevingne in Towa Bird, Mattie Westbrouck in Elio Kennedy-Yoon, poigrava s pojmi »ženskosti« in »moškosti«.

»Calliope Prelude« album otvori s krhkimi klavirskimi arpeggii in tihim, oddaljenim zvenom godal. Sam naslov vzpostavlja tudi referenco na Kaliope, muzo epske poezije, kot napoved poslušalcu, da ga v nadaljevanju čaka zgodba o spominih, hrepenenju in izčiščenemu umetniškemu izrazu. Aranžmajsko uvod vzbuja občutke nostalgije in zgodnjih pomladnih dni, prebujanja narave v jutranji rosi ali prvih trzljajev novoodkrite ljubezni. Škoda je le, da traja zgolj malo več kot minuto.

Uvod se prelije v prvo skladbo na albumu, »Big Deal«. Fragmentirane violinske melodije tu zamenja udarni ritem in prefinjena kitara. Za Lucy tako značilni indie rock in subtilni elektronski elementi namešajo večplastni koktejl, podkrepljen z močnim besedilom o dvomih vase in relativizaciji preteklih dogodkov, kar ostaja leitmotiv preostanka albuma.

Kot tretja po vrsti vajeti prevzame »Ankles«, ki s svojim melanholičnim folk nastavkom velja za eno najintimnejših in lirično najprodornejših pesmi na albumu. Pevka pojasni, da skladba govori o nedosegljivi osebi ter agoniji, ki pritiče soočanju z njeno nedostopnostjo. Ranljivost in nostalgija, ki ju vzbujajo vzpostavljene harmonije, se nadaljujeta v »Limerence«, zasanjani skladbi o obsesivni in nenadzorovani naravi zaljubljenosti. Gre za zaljubljenost, ki slika (nedokončani) melanholični portret ljubljene osebe – prav tak, kot jih je ustvarjal italijanski slikar Amedeo Modigliani, na katerega se nanaša naslednja pesem v nizu, »Modigliani«. Tu kot spremljevalni vokal zasledimo tudi Phoebe Bridgers. V skladbi pevka razmišlja o njunem prijateljstvu ter se besedilno nanaša tudi na eno od Phoebinih skladb, »Garden Song«, z besedilom: »‘Cause if it’s what you want, you’re gonna get it[1].« Nenadzorovana zaljubljenost in zapadanje v nerealistične sanjarije se kaj kmalu lahko klešejo z grobo roko realnosti, ki nemalokrat zaljubljenca sooči z nezmožnostjo komunikacije, kot jo obravnava skladba »Talk«. Frustracija, ki je z neizrečenim povezana, spremeni razpoloženje, saj se mehkoba tu stopnjuje do frustrirajočega spoznanja.

Čustveni vrhunec, ki ga dosežemo v skladbi »Talk«, vzpostavlja čisti kontrast z naslednjo pesmijo v nizu, »For Keeps«. Ta je po svoji naravi zopet precej tiha, če ne že pravšnji šepet, ki izraža strah pred zavezo. Negotovost, ki jo objema, je pospremljena zgolj z nežno kitarsko spremljavo, ki podpira ranljivo besedilo. Vzpostavljena intima pa ustvari ravno pravšnji ambient za vstop naslovne skladbe »Forever Is a Feeling«, ki upravičeno predstavlja srce albuma, saj zlasti z besedilom povzema njegovo osrednje sporočilo, ki je v spremenljivosti občutkov, ki nikoli ne izginejo v celoti. Akustični zastavek predhodne skladbe se tu nadaljuje v podobi tople akustične kitare, subtilnih harmonij in godalnih primesi, ko pevka zapoje: »This is bliss / This is Hell / Forever is a feeling / And I know it well[2].«

»Come Out« je tematsko zastavljena širše, saj se od pevkinih intimnih doživetij premakne k bolj splošnemu prevpraševanju samospoznavanja in razkritja bodisi resnice bodisi istospolne identitete. Borba z lastnimi občutki in družbenimi pričakovanji kopiči negotovost in raziskovanje vprašanj smisla ter preteklih odločitev, kot jih besedilno načenja »Best Guess«. Kot edini »gost« na albumu se pojavi aranžmajsko precej podobni pevec Hozier, ki je skupaj z Lucy soustvaril skladbo »Bullseye«. Ta prav gotovo predstavlja enega od vrhuncev albuma ne le zavoljo izbire soizvajalca, temveč predvsem zaradi prepleta folka in bluesa z bogatimi vokalnimi harmonijami, ki – na trenutke dokaj monotonemu albumu – pridoda nekaj razgibanosti. Kot je pevka izrazila sama, se je za povabilo Hozierju odločila, ker se ji je zdelo, da bo skladba močneje odmevala, če jo odpoje duet. Skladba pa še bolje zazveni v svoji surovi, v živo odigrani različici.

Album zaključujeta skladbi »Most Wanted Man« in »Lost Time«. Prva v nizu ima skorajda kinematografski pridih, saj živo pripoveduje zgodbo o fascinaciji z nevarnim, karizmatičnim posameznikom. »Lost Time« pa je moj favorit, kajti nabor skladb zaključuje z melanholičnim razpoloženjem, razmislekom o izgubljenih trenutkih in neuresničenih možnostih. Na vokalu se pevki tu pridruži tudi Julien Baker, katere vpliv pa je čutiti tudi onkraj vokalne harmonizacije. Skladba je namreč tudi aranžmajsko zelo blizu slogu, ki ga povezujemo z Baker.

Mnenja o albumu so precej deljena – besedilna moč je prav gotovo nekaj, česar pri Lucy nikoli ne moremo zanikati. Zavoljo visoke kvalitete besedil pa na trenutke toliko bolj zaboli pomanjkanje več aranžmajske pestrosti, saj se skladbe že kar preveč zlivajo druga v drugo vse do trenutka, ko se lahko sprašujemo, kje se prva konča in druga začne. Kljub temu pa album vrhunsko upoveduje občutek zaljubljanja in odljubljanja – nenazadnje: kaj pa je nenehni krogotok zapadanja v enake vzorce s čisto vsako novo simpatijo, če ne ena sama otožna, ranljiva, a neizpodbitna monotonija?

[1] Ker če je to tisto, kar hočeš, boš to tudi dobila.

[2] To je blagoslov / To je pekel / Večnost je občutek / In dobro ga poznam.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar