Prehitro zastarani plod k-pop hiperprodukcije

V of BTS (Kim Tae-hyung): Layover
Datum izida: 8. september 2023
Založba: HYBE LABELS
Producent: Min Hee-jin 

Kim Tae-hyung ne more biti več nikakršna neznanka, pa četudi ste živeli v jami. Je globalna supersenzacija (zlasti po zaslugi astronomske – če ne že fanatične – popularnosti južnokorejske skupine BTS), ki se vrača na vrhove glasbenih lestvic tokrat prvič v solistični vlogi z debitantskim albumom Layover. Slednji sestoji iz – kot je za k-pop albume tudi sicer v navadi – zgolj šestih skladb, ki se zvrstijo v naslednjem vrstnem redu:

1. Rainy Days
2. Blue
3. Love Me Again
4. Slow Dancing
5. For Us
6. Slow Dancing (Piano Ver.)

Vse se za svojo precej skromno minutažo odkupijo s pisanimi, estetsko vabljivimi videospoti, za katere se zdi, da popolnoma prevladajo nad dejansko glasbo. Prav vizualni privlačnosti pa se ima Kim Tae-hyung verjetno zahvaliti za neverjetno število ogledov, ki so jih dotične skladbe dosegle (niti ena izmed njih namreč nima manj kot 7 milijonov ogledov). Dejstvo, da se na naslovnici nahaja (tehnično ne pravi) Yeontan, pevčev pomeranec, je že samo po sebi vzbudilo veliko pozornosti. V mojih očeh pa je album dobil nekaj privlačnosti prav zaradi zanimivosti, da je skoraj vse skladbe napisal slovenski sceni nedvomno poznani duo freekind.

Album otvori – sicer obče najbolj predvajana – Rainy Days (njeno priredbo je ustvarila tudi DANIELLE, mlada pevka trenutne k-pop senzacije NewJeans). Kljub obetavnemu in subtilnemu uvodu, začinjenemu z različnimi specialnimi zvoki (kot sta zvok tipkovnice in poslanega sporočila), pa se skladba izteče v dokaj razočarajočo melodijo. Tako slednja kot tudi besedilo sta izredno repetitivna. Refren se ponovi kar šestkrat, tekom slednjega pa se izmenjujeta zgolj dva tona v sekundnem intervalu, kar celotno zadevo samo še poslabša. V ozadju se vije zadržano, a odrešilno ozračje ritem sekcije, ki pridaja vsaj nekaj kredibilnosti, ki se je izgubila tako v melodiji kot v ponavljajočem se besedilu. 

Vizualna podoba je seveda v nasprotju s tem vrhunska – verjetno ji je bilo nenazadnje posvečene tudi največ pozornosti; s pevcem V-jem podoživljamo frustrirajoče trenutke po končani ljubezni, ko brezdelno tavamo znotraj sten našega stanovanja, še vedno oboroženi z obupno pozitivno mentaliteto, da se morda vendarle da še vse popraviti. S kančkom prizanesljivosti lahko takšen koncept preslikamo tudi na harmonsko sliko skladbe – morda pa monotona melodija odraža ravno mučno nespreminjajoče se stanje propadlega ljubezenskega razmerja?

Skozi pot, ki jo je zastavila skladba Rainy Days, nas nadalje popelje Blue s črno-belim vizualnim konceptom in še bolj črno-belo harmonsko podobo. O besedilu pri tej skladbi praktično ni o ničemer za razglabljati; vsebinske pestrosti ni, refren je dokaj dolgočasen, monoton in brezizrazen. Glede na količino ustvarjalcev (iz katerih je dvojec freekind. edinokrat izvzet), med katerimi se znajdejo Jinsu Park, Absent Chronicles, Catharina Stoltenberg in Henriette Motzfeldt, je končni produkt naravnost mizeren. Naj kot zvesti primer tega tekstopisnega presežka navedem le izsek iz refrena:

»Blue, blue

Blue, blue

Blue, blue

Blue, blue, blue

Blue, blue

Blue, blue

Blue, blue

Blue, blue, blue.«

Tudi melodiji v tej modri številki ni prizaneseno; giblje se namreč znotraj pretežno petih tonov (včasih podprta z back vokali, kar jo vsaj malo okrepi, če ne drugega). Kot posebnost se kažejo že v Rainy Days uporabljeni razni zvočni efekti, utrip in harmonijo v R&B slogu pa prispeva klasična ritem sekcija – bobni so ležerni, ubiranje strun na kitari daje nekaj kontrasta, kot edina gonilna sila (in tudi resnično srce) skladbe pa se kaže bas, ki ustvarja nujno potrebne temelje. 

Slabemu začetku sledi obetavnejše nadaljevanje s skladbo Love Me Again (ki se ponaša tudi z največjim številom ogledov – trenutno kar laskavih 88 milijonov). Tudi tu je vredna omembe znana priredba k-pop pevke IU. Scenerija videa je tu postavljena v podzemno jamo, kjer se V nahaja med kapniki v zaslepljujoče bleščeči opravi, pojoč na retro mikrofon. Melodično gledano Love Me Again ne obrača plošče – leitmotiv ostaja zvest laid back R&B-ju, pri čemer naša ušesa tokrat pobožajo preprosti, a lepo zveneči akordni postopi – čeprav je verse nekoliko bolj razgiban kot pa refren, je tudi slednji melodično ugajajoč. Iz napisanega je očitno, da gre za eno izmed bolj spevnih skladb, v katerih lahko končno zaznamo nekaj tistega pristnega freekind. zvoka, kot smo ga vajeni. Kar se tiče besedila, pa zadeve ne kažejo ravno dosti bolje; vsebinsko se še vedno gibamo v vodah precej prozaičnega, otožno zvenečega opevanja pretekle ljubezni – kot sugerira verjetno tudi že sam naslov.

K boljšim časom nas dokončno popelje skladba Slow Dancing (in njena pianistična različica), ki jo je nedavno priredila še ena izmed članic že omenjene skupine NewJeans, HYEIN. Tu končno lahko govorimo o R&B-ju v pravem pomenu besede. Čeprav v običajnem štiričetrtinskem taktovskem načinu, je harmonija zelo bogata – kulminira pa vsaj v mojih očeh nedvomno s solom na prečni flavti. Solo je osvežilen, mehkoba tona prečne flavte pa hkrati odlično rezonira s Tae-hyungovo barvo glasu. Posebno omembo si zasluži tudi bas, ki v tej skladbi prav zares opravlja božje delo. 

Tudi besedilo ponuja obet boljšega jutri: iz tožbe po izgubljeni ljubezni se razpoloženje spremeni v upanja polno načrtovanje prihodnosti, v obeta polno priložnost (o čemer morda priča tudi durovska intonacija). Seveda pa ne gre pozabiti tudi izredno pomembnega dejavnika, tj. videospota, ki ga še najlažje lahko opišem kot nekakšen kolaž hipijevskih počitnic, visoke tehnologije in underground hip-hop scene.

Do katarzičnega zaključka nas končno popelje še zadnja skladba For Us. Slednja je – kljub najkrajši minutaži – moja najljubša. Besedilo zopet ni kakšen konkreten presežek, se pa zanj odkupi razgibanost melodije, znotraj katere se pojavi celo modulacija (!). Slednja nenazadnje tudi omogoči, da skromni obseg besedila ne predstavlja slabosti. Poleg Love Me Again ter Slow Dancing samo še ta vzbudi instantno asociacijo na dvojec freekind. For Us učinkuje kot nekakšen outro, čemur ostaja zvest tudi videospot, ki je v dotičnem primeru zgolj kolaž iz vseh drugih videospotov napaberkovanega materiala. 

Celostno gledano je v primerjavi s fantastičnimi groovy R&B skladbami, kot smo jih sicer vajeni od dvojice freekind., končni rezultat nekoliko razočarajoč – morda zmoti to, da so vse skladbe globoko zasidrane v štiričetrtinskem taktu, morda zmoti kaj drugega. Dejstvo pa je, da nas album pusti lačne … nečesa. 

Namesto originalov vsaj v primeru Slow Dancing in Love Me Again skorajda bolj priporočam njuno akustično verzijo v živo, saj šele tam skladbi zasijeta v vsej harmonski bogatosti – ne samo, da sta v verziji »Band Session« instrumentalno bogatejši (in podprti s hudo potrebnimi back vokali ter večglasjem), temveč se tudi V vokalno bolj izkaže, je bolj odprt in živ. Škoda, da se tudi v originalih ni poslužil kakšnega variiranja teme, kanca več izraznosti in se oborožil z več back vokali, saj sta nenazadnje večglasnost in harmonična zašiljenost tudi tisti, ki delata R&B to, kar je, če se že gremo ta žanr.

Uredil: Maks Novak

Lektorirala: Tina Geč