Predpraznična meditacija v Katedrali Kina Šiška
Dogodek: Nuška Drašček in Marko Hatlak: V dvoje; koncert v okviru cikla (Ne)Klasično
Datum in kraj: 16. 12. 2025, Katedrala, osrednji oder Kina Šiška v Ljubljani
Hudomušni nasmešek me je pričakal z: »No, kaj boš pa danes pokritiziral?«
Bom začel, kjer je končal Marko: »Hvala organizatorjem, hvala mojstrom luči, hvala tonskemu geniju, ki je poskrbel za popoln zvok.«
In se s svoje doživljajske perspektive pridružil glasbenikoma, ki sta se zahvaljevala obiskovalcem: »Hvala, da ste v popolni tišini spremljali nastop in mi omogočili slišati tudi neslišno!«
In seveda: »Hvala Nuški za čudovito petje, Marku za vse te različne svetove, ki jih je izvabil iz harmonike, in da se je skromno umikal v ozadje, kadar je bilo to primerno.«
Vse, kar bom povedal v nadaljevanju, je pravzaprav odveč.
Dogodek je bil najavljen kot koncert (ni bil njun prvi in upam, da tudi ne zadnji) in temu primerno smo prejeli koncertni list s programom. Nuška Drašček se nam je predstavila z »Amazing Grace«, ki seveda v prvotnem kontekstu vedno najde mesto v katedrali, tokrat z veliko začetnico. Marko Hatlak pa si je za solistično uverturo izbral in virtuozno odigral Bacha, BWV 659.
Od tu naprej sta večino skladb izvedla v dvoje. Harmonika se je začasno umaknila v spremljevalno ozadje, saj so sledile tri arije, pri katerih so do izraza prišle Nuškine čudovite glasovne sposobnosti. Ne glede na to, v katerem jeziku nam je prepevala, je bila dikcija izjemna in nam je, poleg melodije, v misli vpletla tudi libretno sporočilo.
Operni trilogiji je sledila Markova avtorska skladba. Z meditativnim »Harmagongom« nas je umirjeno zanihal v povsem drug svet. Ko je izzvenel podaljšani oooom, sta tempo spet navila Piazzollova moderna tanga in me vzpodbudila k obisku že tretjega Hatlakovega koncerta v mesecu dni, in sicer tango večera ob 20. obletnici ustvarjanja s skupino Funtango.
Sledil je vrhunec neklasičnega doživetja z Nuško in Markom v Katedrali: »Parahodot mi pristigna«. Dvorana se je uglasila na kontemplativno makedonsko frekvenco in se razblinila v pridušeno-pojemajočem gravitacijskem polju. Mislim, da teh osem minut nihče ni dihal.
Z Balkana smo nostalgično tematiko nadaljevali na Irskem (»Danny Boy«) in na krilih prečudovite »Lastovke« pristali v zaključnem Gardelovem tangu. Aplavz, ovacije, topotanje so seveda umetnika še večkrat priklicali na oder. Čeprav dobre glasbe ni nikoli dovolj, ne bi spreminjal ničesar.
Pogosto se vprašam, kaj mi je bilo tega treba, lahko bi ostal doma in v miru, tišini domačega udobja poslušal zgoščenko. Ne samo, da V dvoje v taki obliki ne obstaja; kar smo doživeli, se ne da ujeti v predmet ali digitalne ničle in enice. To je nekaj, kar je potrebno doživeti v živo! Zato še hodim na koncerte.
Na osrednjem odru Kina Šiška sta nastopila:
Nuška Drašček – mezzosopran
Marko Hatlak – harmonika
Nepozabno izkušnjo so omogočili:
Umetniški vodja koncertnega cikla – Niko Houška
Osvetlitev – Lira Jurkovič
Ton – Jure Vlahovič
Uredila in lektorirala: Tinkara V. Kastelic
